Karnijske - II. del

by piskec 3. januar 2017 11:30

Karnijske - I. del

Sestopala sva torej s Krniških skal, k sreči po drugi poti, vmes pa sem seveda vztrajno škljocal Monte Cavallo, da bi le videl, kje bova jutri hodila. Nisem se še čisto odločil, kje naj bi šla, poti je cel kup, od hudo zahtevnih pa preko manj zahtevnih do povsem krotkih. Nekaj vmes bo treba izvest, kajne? Pa eno gor, drugo dol, kot je pri nas v navadi.

Tako pa sva ta dan hodila, po zgornji poti gor, po spodnji dol. Pa ne čisto na vrh, zaradi gneče. Prav luštno. 

Se pa na prejšnji karti dobro vidi rdečo piko, ki ni zavila k avtu (zeleni piki), ampak direkt v Alpenhotel Plattner. Kako tudi ne bi, dan je bil vroč, midva pa žejna kot pri norcih. Točeno pivo po 3.70€ na razgledni terasi je potem tako super sedlo, da sva si želela še naslednjega, a to nikakor ne bi bilo pametno. Je bilo treba še vozit in kam prit. Zato sva le občudovala razgled in si cedila sline, kako bi bilo lepo, če bi bivala tule. Pozicija je res prekrasna in v takem dnevu ti je kar žal, da moraš v dolino. Res pa je, da je zadeva kar precejkrat dražja, poleg tega pa je itak večino leta razprodana. Kako tudi ne bi bila! Lokacija, lokacija, lokacija, ali kako že to gre?

Ustavila sva se še pri cerkvici in spomeniku direktno nad prelazom, na meji, kjer je vse posvečeno prijateljstvu. Seveda, najprej s(m)o se v parih vojnah pretepali ko nori, zdaj pa malo prijateljujejo. Do naslednjič.

Hotela sva pogledat še na italijansko stran prelaza, do odcepa poti v dolino Winkel, sva pa zato morala prevozit STOP znak, saj je bila z italijanske strani cesta zaprta že precej časa. Zemeljski plazovi kar naprej zapirajo ubogo cesto. Je pa res, da je presneto težko ugotovit ali je cesta odprta ali zaprta. Sploh zato, ker jo je lani kar dvakrat preplazilo. Potem pa se znajdi, ker povsod na netu piše, da je odprta. A to velja za tisto, preden jo je spet zasulo. Hja. Najbrž se zato velikokrat zgodi, da prideš do kakšnega STOP znaka in moraš potem kar fino naokoli.

Kakorkoli, midva sva itak bila z druge strani in nama je bilo vseeno, dol do ovinka pa sva le prišla, a nama ni bilo prav nič všeč. Polno lesa in vse zvoženo, kar je nakazovalo na poln promet drvarjev. Za avto tole ne bo ravno najbolj primerno, bova naslednji dan raje kar zgoraj začela!

Nazaj grede z Mokrin sva malo bolj gledala kje je kaj, se malo več ustavljala, pogledala v trgovine, šla na vse strani, na koncu pa se ustavila še ob jezercu Bodensee.

Potem sva jo pa končno le mahnila najini sobi naproti! Do Reisacha je bilo treba prit, s prelaza 23km, 26 minut. Ne prav daleč.

Evo ga, Grillhof Reisach. Lastnica domačinka, razumela sva jo, da ima vsaj še eno tako hiško, ona pa povsod kuha, zato je bila precej leteča. Pomočnik pa je bil mlad fant iz Latvije, željan gora a skoraj povsem brez prostega časa. Je bilo treba delat. Globalizacija v vsem sijaju torej.

Soba za dva z zajtrkom 40€ na noč, pivo po 3€, zelo, zelo sprejemljivo! Zato pa v penzionu midva, madžari in slovaki.

Soba je bila prav luštna in presneto čista. Sem se prav matral, da bi kjerkoli našel kaj prahu, a mi ni uspelo! Pa sem se plazil spodaj in zgoraj, a res nisem nič našel! Neverjetno! Kdo ve, katera narodnost puca tole? S sobico sva bila torej več kot zadovoljna, televizija je pa spet ostala neprižgana. Je hudir, če wifi povsod vleče, kdo pa še potrebuje tv?!

Seveda pa nisva zdržala dolgo notri. Sva morala še malo naokrog, pregledat okolico, najt kakšno fajn gostilno. Pa sva se vozila in vozila po okoliških vaseh, a nama ni bilo prav nič všeč. Smotana turista.

Dokler naju ni žeja ustavila v Dellachu, v centru, kjer je bilo pivo po 3.30€. Pa še take fine omare za na plaže severnega morja so imeli.

Naslednje jutro sva bila bolj zgodnja. Preskočiti sva morala zajtrk, a nama je lastnica že zvečer lepo naštimala zajtrk za s sabo! Nisva hotela rinit v hrib ravno v največji vročini, zato sva bila že mnogo pred sedmo na italijanski strani prelaza Mokrine, pustila avto naproti hotela in zakorakala pravzaprav navzdol, proti dolini Winkel.

Vse tako lepo, prvinsko, a kar naenkrat začne povsod smrdet. Po olju, nafti... in res:

Kako se je to znašlo tam, mi je še vedno uganka - po karti sodeč je vse skupaj celo nekak vodnati biotop, zaščiteno področje? -, a vse kaže, da množica naprav, mašin in vsega pač terja svoj davek. Škoda.

Na karti je kazalo, da bova kar nekaj časa hodila dol in potem gor v dolino, a je bilo vse skupaj hitro, niti ne pol ure. Se je pa že takoj začela kazati lepota dneva, le upala sva, da bo zdržalo!

Baita Winkel je res kot iz pravljice, na čudovitem kraju, z enkratno barvo. Pri nas kaj tako rdečega že ne bi šlo vkup z gorami, pri nas še bivake barvamo v barve skal, da jih ja ne bi kdo opazil. Najbrž zato, da se gamsom ne strga zaradi rdeče barve...

Skratka, tule sva zaradi lepot že hudo vzdihovala.

Malo sem vzdihoval tudi zaradi nekaterih besed, ki mi gredo strašansko na živce, v teh časih so pač popularne, tule me je navdihnila sostenibile. Jasno, kako da ne! Najbrž pa vse skupaj spet črpanje evropskih sredstev. Italijani tudi znajo.

Pot naju je nato vodila po celi dolini, ki se je počasi razkrivala in postajala čedalje lepša.

V zgornjem delu kar naenkrat prideš do planote polne macesnov. Mehka trava, mehki macesni, kot v nekem drugem svetu.

Potem pa se že počasi začnejo odcepi. Na ta hude poti. Torre Clampil, Torre Winkel, same hude plezarije, ne za naju. Mogoče bi bila za naju Via F. Schiavi, a sva raje izbrala Ferrato Contin.

Me je kar stiskalo, kaj bo potem tam daleč zadaj, v tistem zatrepu. Bo hudo, bodo tudi tu kaki stolpi, hude stene, prepadnosti? Pa se je spet izkazalo, da je strah votel. Nič hujšega ne more bit tole, ne?

Še pogled na dolino Winkel, ki nama je bila res pravljična. Bo treba še kdaj, mogoče takrat obdelava Schiavija, od tule mi ni zgledalo preveč hudo. 

Enricu sva popravila plastično rožo v spomin

in se povzpela po grapi navzgor. Pravzaprav tole niti ni ferrata, čemu so zajle niti sam ne vem. Tudi, če jih ne bi bilo, velikokrat jih na takih poteh ni. Takole sem se bolj namestil fotografinji, kot pa res kaj plezal.

Po grapi hitro prideš na sedelce med Torre Clampil in Mt. Cavallom in odpre se ti pogled na Creto di Aip.

Še malo poplezavanja, dokler malo pod vrhom ne prideš do znaka za ferate, kar mi ni bilo povsem jasno. Tule kakšnega pripenjanja sploh nisva rabila. Čeladi sva seveda imela, pripenjanje pa ni imelo smisla.

In sva že na meji!

Daleč najbolj zgodnja sva, kakor sva opazila, turisti tako ali tako ne začnejo hoditi v hribe pred deseto. Zajtrk, pa to. Pred pol enajsto bo sigurno povsod mir! Zato tudi kakšen trop gamsov. Malce daleč, a so bili opaženi!

Na vrhu sva se spet slikala in slikala.

In še malo slikala.

Če pa je res bilo tako enkratno. Pa lep dan, pa povsod naokoli vršaci, pa tam doli kakšni večji hribi, tam levo vse travnato, desno vse nagrbančeno. Kamorkoli si pogledal, si lahko slikal in slikal in slikal.

In kdo neki sva midva, da bi se temu upirala?!

Monte Cavallo, Rosskofel, Konjiški špik 2239m.

Potem pa seveda naprej!

Tags: , , , , , ,

hribi | po svetu

Karnijske - I. del

by piskec 2. januar 2017 19:00

Že dolgo imava s Heleno spisek, kam vse bi šla rada. Kaj vse je treba videt in podobno. Tak, čisto okviren spisek, nič prav posebnega.

Problem tega listka je, da se nikakor ne krajša, temveč postaja vedno daljši. Seveda, kako ne bi, ko pa ničesar ne obdelava do konca, povsod greva samo malo "uč vržt", pa da vidimo, če nama je všeč. Povsem jasno je, da nama je potem všeč in že tako dolgemu spisku "kajvsejetrebašeenkratpogledat" se doda še kakšna alineja.

Ne, to nikakor ne deluje.

Namesto, da bi šla nadaljevat raziskovanje Dolomitov, kakor sva si lani nadvse svečano obljubila, sva jo mahnila nekam drugam. Jasno. Celo predvidljivo.

V čem je torej problem? Ali pa, če se vprašamo drugače: je to sploh problem? Vedno si lahko rečeš: "je*eš spisek!"

Vse torej kaže, da je tale najin spisek najbolj je*ena stranka pri nas. Kaj čmo...

Letos sva začetek poletja/konec šole malo zamudila, drugače bi šli že takoj po koncu pouka direktno na morje. Pa se je vse skupaj sfižilo zaradi šole in košarkaškega tabora. Vsi bi radi vse v začetku julija. In tako je šel najin plan v franže, za nadaljevanje poletja pa sva potem naredila tako kompliciran plan (od variante A do variante E), da se še zdaj kar malo stresem. Kako nama ga je uspelo - kolikor toliko uspešno - izvest, mi je še danes velika uganka.

Pred morjem torej še skočiva malo v hribe. Ampak res malo, dvakrat prespat, nič več. Pa seveda nekam povsem na novo, je*eš spisek.

Pejva malo pogledat Karnijske, se malo spoznat, pokukat, če se splača it tja. Kar pomeni: če so dovolj dobre za na spisek. Pejva na Mokrine, tam bo kar nekaj za videt, za hodit in za spoznavat, tam bo super!

V daljnih časih bi se odpeljala tja in potem iskala hotel ali kaj podobnega, a odkar obstaja booking.net, so stvari malce lažje. Pa spet ne tako zelo lahke, če se spraviš to delat v zadnjih dneh. V začetku poletja namreč že dodobra zmanjkuje prostora, sploh v takšnih turističnih območjih. Zato sva si našla Grillhof Reisach, sploh ne na Mokrinah, temveč v dolini Zilje, taka strateška točka, kakor sva se tolažila. Je pa zato cena zelo godila moji škrti duši.

Prvi dan, sreda, 6.7., sva začela ne preveč zgodaj, se odpeljala do Kranjske gore, kjer sva kot tolikokrat doslej ponovno izkoristila bližino dobre kave s pekarno. Počitnice je treba počasi vzet!

Nato pa sva se izognila predoru in klancu ter se počasi zapeljala prek Trbiža - kolikokrat sva bila letos že v Trbižu?! - in Arnoldsteina v dolino Zilje. Hermagor, Tropolach in kar gor, direktno na Mokrine, mikrolokacija: Plattner Alpenhotel! Vse to sem že kar na pamet vedel, toliko sem prejšnji dan po kartah gledal.  Do sem 2:40h vožnje in 157km.

Ura pol poldne, dan pa prekrasen! Nekaj so bile sicer napovedane plohe, tako da sva se odločila za Gartnerkofel, Krniške skale, 2195m. Da bova lahko gledala čez na Monte Cavallo/Rosskofel/Konjiški špik in Creto di Aip/Trogkofel/Veliki Koritnik.

Eh, tole trojezično označevanje enih in istih skal mi gre na živce. Če je od tega odvisna narodova zavest, potem pa tudi brezveze...

Ja, jaz sem moral najprej na nasprotno stran brega, da vidim v kaj se bom moral spuščat naslednji dan. Helena bi seveda najraje plezala povsod, jaz pa sem seveda bolj boječ. Se je treba najprej malo spoznat, malo poskusit, malo okusit.

Lej, koliko je možnosti in tabel! Kamorkoli lahko greva! Juhuuuuu!

Gartnerkofel je torej tamle gori! Dve urci pa bo.

Že pri prvi koči so tako lepo pripravili, da so se nama že začele cediti sline! Kaj, ko bi kar tu ostala?!

Pogled na drugo stran, direktno na smučišča Mokrin. Levo Monte Cavallo, desno Creta di Aip.

Kaj pa je tamle, a? O, lepotec, s te strani pa ga res še nisem gledal - Montaž! Oujea, se mi je že nasmeh vlekel čez vso glavo, tudi če bi kar tule ostala, bi bil povsem zadovoljen!

Pa me je Helena hitro zbudila z idejo, da greva še midva tole probat. Ja, seveda, "malo morgen" sem zatulil kar po domače. Pa je bil tole le "tamanjši most". Kje je pa tisti "tavečji"?

Ja, hribi so se znali dobro postavit, vedno. In v sodelovanju z vremenom lahko pripravijo človeka, da fotoaparata sploh ne izpusti več iz roke. Nekatere slike potem dobro uspejo!

Ahhhhhh, Julijci.

Med hojo navzgor sva prehitela celo skupino, vmes je bilo pa še en milijon ljudi, večina se jih je pripeljala do vrhnje postaje štirisedežnice, ki je cel dan vozila več ali manj dobro zasedena. Ljudi je bilo tako povsod dovolj, oziroma, midva bi rekla, da jih je celo preveč. Zato sva raje zavila na sosednji vrhec, ne na tistega "pravega", sva pač upala, da nama bo uspelo bit bolj sama. Da bova lahko bolj uživala v razgledih. Na Mokrine.

Na dolino Zilje - Tropolach, od koder se vzpenja ne prav poceni Millennium Express.

Stala sva in stala in... jah. Saj ne moreš drugače...

Ko sva se vračala pod vrhom sva videla, da sva imela kar prav. Tamle gor ne bi bila prav nič sama! Juhu!

Nazaj grede sva pa le odkrila tudi "tavečji" most. Fant ga je prečkal od začetka prav počasi, potem pa se je fino videlo, da je izgubil strah in je kar odločno pospešil. Punca za njim strahu ni imela prav nič. Tako bi bilo tudi pri nas, Helena me je kar nagovarjala, jaz pa tudi za veliko denarja ne bi šel čez. Nisem nor.

Raje malo opazujem naokrog. Ni hudir, da ne bi tule živeli... ej, jep, lej ga, svizca! Ko vidiš enega, jih je kar naenkrat vsaj še pet naokrog. Se sploh ne sekirajo več, do ene trideset metrov te mimogrede spustijo potem te pa le imajo dovolj. Preblizu pa le ne moreš!

Je pa tam naokrog še dosti drugega življa. Tako je tudi smrtonosni gad najbrž le prijazna smokulja, a hej, nikoli ne veš!

Raztegne se že kot čisto prava strupenjača. Od preveč blizu je pa le ne greva gledat, zdi se precej hitra in odkar smo videli tisto presneto hitro belouško pod Kofcami, sem raje v varni razdalji. Smokulja gor ali dol. Sicer pa vemo, kako je - le koga od nas je bolj strah in kdo se hitreje umika?!

Ampak to seveda še ni vse, avstrijci imajo vsake par metrov kakšno zanimivost. Kaj za turiste. Naprimer kamne z drugih vrhov, tale je direkt z Gross Venedigerja.

To je tamle nekje skrajno levo ali pa še bolj v levo, v sredini daleč zadaj bi pa moral bit Grossglockner. Enkrat bo treba tudi tja, kajne? Ga dat na spisek, če ne drugega!

Saj ne, da bi bila poznavalca, a s pripomočki je ponavadi lažje! Taki paneli res prav pridejo. Da vsaj veš, kje je Hohe Warte, kamor boš tudi šel enkrat!

Če ti pa taki paneli niso dovolj natančni in se še vedno ne spoznaš, potem pa lepo pogledaš skozi daljnogled in evo, se ti vse izpiše na ekranu. Super pogruntavščina in to brez debilnega metanja kovancev v mašino.

Za lepotca v zahodnih Julijcih pa ne rabiš daljnogleda, je dovolj markanten, da bi ga lahko slikal tisočkrat. No, najbrž tudi sem ga...

Še pogled z mostu v globino, ki me tokrat celo ni pretresel, že vsega hujšega vajen - sem si samo tisti "tadaljši" most predstavljal, pa mi ni bilo prav nič hudega več.

Število ur sonca v letošnji zimi. Karkoli to že pomeni, se ti pa zdi, da je to kar super rezultat. Sploh na sončen dan.

Pa naprave za slikanje smučarjev. Seveda sva se tudi midva postavila, čeprav brez smučk. Sem mislil, da dela le med sezono, a so ljudje na senčni strani alp vsekakor bolj podjetni in tudi v letni sezoni vse naprave delujejo. Še dobro, da sem se doma potem na tole spomnil in sliko celo našel! Še k sreči je ne zbrišejo prav hitro! Ta prava turista!

V labirint se je šla igrat samo Helena. Eni moramo ostati zunaj, za pomoč. Kaj pa, če ne najde ven?!

K sreči sva potem našla še drugo pot navzdol, da nama ni bilo treba po isti nazaj.

Gremo torej naprej!

Tags: , ,

hribi | po svetu

Srečno 2017!

by piskec 31. december 2016 14:00

Kaj reči o 2016? 

Super je bilo, sicer pa je popolnoma vseeno, saj ga je tako ali tako konec. Kar je bilo, je šlo, ne bo več, če smo se kaj naučili, super, če ne... pa najbrž tudi.

Dobro, slabo, kot da bi bila stvar povezana z realnostjo.

Percepcija mi torej še vedno kar dobro gre.

Kljub, mislim da največjemu številu voščil, kar jih je kdaj bilo. Pred prazniki je bilo prav noro. Bolj, ko se nam zdi, da se svetu in ljudem slabša, več je voščil. Letos se je dodobra izkazalo, da se ljudje lahko obnašajo povsem drugače, kot pa se predstavljajo. No, to seveda ni prav nič novega.

Zato bom, tako kot vedno, v tem bolj skromen. Želja ima še vedno prednost pred obliko, formo.

Srečno torej!

Tebi, Njemu, Vam in Vsem. Iz Srca.

Tags: ,

osebno

Domače okno

by piskec 5. december 2016 15:50

Pravzaprav bi moral domačemu oknu ode pet. Ga poveličevat. Ga hvalit. Ga... no, saj razumemo.

Ampak res:

Razgled ni kar tako in vsako - jasno - jutro te lahko precej razveseli. Ali pa tudi popoldan. Skratka vsak lep dan! 

Doma se vsekakor premalo zavedamo tega daru. Kar pa ni čisto prav. Bo treba več gledat tjale čez proti Triglavu! Ker, če bolje pogledaš - kakor sem jaz tokrat, ko sem sliko povsem približal in jo potem še povečeval, dokler nisem videl prav vsega še v prvi liniji: Tosc, Veliki Draški vrh, Viševnik, Mali Draški vrh. Vse se vidi, ej! No, malo moraš povečevat ali pa čakat ravno pravo svetlobo, da se prvi greben loči od višjega triglavskega.

Malce bolj v levo se kaže tudi cel Ratitovec, spodaj na sredi pa kraljuje še Šmarjetna. Lahko bi skoraj videl kdo je gor!

In če bi se večkrat spomnil, da se z okna vidi tudi avtocesta, bi najbrž manjkrat stal v gneči!

A kaj, ko človek hoče vedno več in več in več!

Kaj bi šele bilo, če bi videl še vse tole z okna? Bi se najbrž moral preselit kam višje, zdaj pa moram zavit za ovinek.

Mi srce igra.

Z okna in izza ovinka.

Tags: , , ,

hiša | osebno

Pejmo plezat II. - Veliki vrh

by piskec 2. december 2016 14:34

Dolgo je trajalo, odkar smo prvič plezali, kar malo predolgo. A je tako presneto težko uskladit vse urnike, otroka sta v določeni meri še bolj zasedena kot midva. Tako nam je ostal le še konec šole oziroma prvi dan počitnic!

Od začetka maja pa do 25. junija, ko smo se odločili za Veliki vrh, je bilo res presneto dolgo. Me je kar malo skrbelo ali bomo sploh še znali pretikat vse tisto železje. Imamo še dovolj kondicije? Ja?

Nekako sem načrtoval štiri take plezarije, potem pa glavni vzpon - glede na to se je pač vse prerazporedilo. Pa usklajevanje urnikov in sneg v visokih hribih - evo, pa mamo takole, kaj čmo. V začetku bolj poredko, potem pa bolj na gosto.

No, po severni steni na Veliki vrh še nisem šel in malo me je bilo strah. Tako kot vedno torej, nič novega. Zadnjič sem si sicer ogledoval steno in si govoril, da pa tole že ne more biti nič hudega, a vseeno. Otroka sta bila navdušena - tako, kot vedno -, končno gremo spet nekam v skale, juhuhuhu!

Smo pa zjutraj malo težje vstali. Napoved ni bila ravno najboljša, popoldan naj bi se skisalo in smo bili zato res bolj zgodnji, ob temi smo šli že od doma, torej še pred peto. Zaspani, a vseeno že kar malo navdušeni in v pričakovanju! No, Tamauček ne spi, Tamauček je imel tokrat dan nagajanja fotoaparatu. Kakor bomo videli v nadaljevanju, mu je to dobro uspevalo!

Do planine Korošice vodi cesta, moraš kar po njej, ni druge. Zoprno in kar precej daleč, do planine uro in pol. Včasih je pot kar strma.

Seveda sem vedel, da bo tole pohajanje po dolini vsem odveč in sem jih že prej dodobra pripravil, da se je pač treba ogret in da so dolgi pristopi tudi del priprav. Ne samo plezanje, tudi kondicijo moramo imet. In kaj je potem dve uri ali pa še več do izhodišča?

"Če imaš kondicijo, je to ravno prav!", sem kar naprej govoril. Ha, saj me poslušajo, a ne vem, če me slišijo...

Tule smo že mislili, da smo blizu, pa smo potem še kar nekaj časa hodili do planine.

Gamsi so se pod stenami počasi umikali iz doline, ljudje pa smo jo počasi zavzemali. Najbrž vsak dan isti ples.

Potem pa pot zavije precej v levo in sili še kar v levo in levo, čeprav bi šli lahko lepo naravnost. Se prepustimo poti, a vseeno se mi zdi hecno, kaže, da nas hočejo na vsak način speljati mimo Korošice.

Korošico smo našli še v spanju, v totalnem kontrastu, na eni strani tema, na drugi slepeče sonce! Dan je zgledal lep in upal sem, da tak ostane čim dlje!

Pa še slabe pol urice in smo na Hajnževem sedlu, na eni strani Košutica, na drugi Veliki vrh. Precej izrazito sedlo, junija polno trave in cvetočih rožic.

Najprej malica, potem pa železje in plastiko nase!

Precej sem si ogledoval steno, zgledala je kratka, a vseeno kar strma. Saj vemo, kako se to vidi od daleč - precej strašno. 

Počakali smo še enega, ki je že plezal navzdol - najbrž ni mogel spat! - potem smo se pa pogumno zaleteli navzgor. Jaz seveda prvi - da ne morem ostalim preveč težit.

Čeprav se velikokrat vseeno zgodi, da komu težim. Pa stopi sem, pa pazi tu, pa glej tole, pa pejmo zdaj previdno, pa... ah, še sebi grem na živce. K sreči so me otroci navajeni in tako dobim le kakšen pogled izpod čela...

Ampak... ampak... saj hočem le dobro!

Stena je luštna, a je res presneto kratka. V začetku malce strmejša, a nikjer ni kakšne velike izpostavljenosti. Edini problem v steni je tista črna zemlja, ki je v severni legi več ali manj vedno mokra in presneto spolzka. Tam je bilo sem in tja precej drsljivo in sitno. Najbolj še izstop iz stene na trave, kjer je naštimana kar vrv, ker drugače zgleda ne gre. Za gor še nekako gre, za dol bi se pa najbrž že bolj pritoževal. Tam je erozija kar velika in zemljo kar naprej odnaša, morda bi bilo bolje speljat pot kak meter ali več mimo.

A Velikega vrha še ni kar tako pred nami. Sledi še dolga pot poplezavanja, kar nam je super. Seveda nezavarovano, a ni potrebe, nikjer ni izpostavljeno. Daje pa vsaj nek občutek plezanja, ko prijemlješ za skale.

Srečamo le par ljudi, eni gredo že gor in tudi dol, mi pa samo gor.

Do vrha tako potrebujemo kar 3:40h, kar me kar malo preseneti. Kaj smo res tako počasni?! Ok, pol ure na sedlu smo res jedli, se štimali, a vseeno. Vse kaže, da je pretikanje res super počasno...

No, izkazalo se je, da smo hodili ravno kake pol ure preveč - vreme se je že kisalo in Veliki vrh je že dobil svojo kapo. Pa tudi če je ne bi - so jo tudi že vsi ostali vrhovi okoli njega in na kakšne razglede ni bilo več za računat!

Takole pa je šlo potem naše slikanje:

poskušam prvič. Kje so zdaj vsi, noben ne gleda. Heeeej!

Drugič. Tamauček skače čim višje, da ja ne bi bil na sliki. Uspeva mu. Aaaaarghhh!

Tretjič. Oh, Tamauček! Je imel srečo, da sem tole opazil šele doma, na tistem malem ekrančku ne vidim prav veliko... Lump, bi moral stisnit še četrtič, ne? A ne verjamem, da bi mi danes uspelo, je bil bolj prefrigan!

Čakal nas je še dooooolg spust, k sreči Kofce vmes, pa na koncu bo treba še nekako prit do avta nazaj. Pejmo!

Adijo Veliki vrh!

Z vsakim metrom je ljudi vse več, že na vrhu jih je bilo kar nekaj, nato pa se vse samo še gosti. Kljub temu, da je na vrhu megla, a vseeno se vsake toliko časa razjasni. Mi pa kar malo pihamo - a ko smo pa mi gor, je pa samo megla, a?!

Na Kofcah se ustavimo, spijemo enega, dva, vročina dobro pritiska. Komaj najdemo prosto klop, ljudi je ogromno! Seveda, Kofce so dobro obiskane, pa še praznik je danes. In počitnice so se začele!

Ko se končno dvignemo, so oblaki že težji in mene že ne bi v tem spravil kam na greben.

Navzdol grede še vedno srečujemo trume ljudi, Tamauček pa se trudi uničit plastenko kokakole polno vode. A se izkaže, da je to skoraj nemogoče! Pa jo meče visoko ali pa direkt v skale, zadeva ne popusti in ne popusti. Me je kar malo strah, ker to najbrž nakazuje kakšen ogromen pritisk mora biti v sami flaški, ko je polna pijače. Zakaj pa bi drugače delali tako trdno ogrodje?

Tamaučku seveda uspe, je le dovolj žilav, a smo že skoraj čisto spodaj, skoraj bi mu že zmanjkalo časa. Končno mu je uspelo: luknjica, razpoka!

Vmes najdemo še kačo, skoraj sigurno je bila belouška, a je nikakor ne moremo slikat. Tako je hitra, da vsi štirje tečemo za njo, a je hitrejša od nas! Kar ne moremo verjet, kako hitro se to premika! Še dobro, da se nas boji, če bi letela za nami, mi ne bi mogli tako hitro teči! 

Tukajle nekje je, z veliko povečave in nekaj domišljije. No, mogoče malo več domišljije...

Mimo Matizovca gremo po prstih, da ja ne razkurimo gospodarja, kdo ve, kaj nam lahko še reče! Nimam pa še pojma, kako bomo prišli do avta. Sicer imam plan, a ni bogve kakšen - odtekel bom pač do doline in potem ob cesti nazaj do avta. Hud plan, kajne? Ostali bodo lepo prišli do Podljubelja, se tam namestili v gostilni in me počakali. Njim ne bo hudega, meni pa tudi ne! Kako uro, če ne uro in pol, pravzaprav si ne znam predstavljat koliko časa bom potreboval.

In tako malce pod parkiriščem vzamem zalet in začnem tečt, da bom ja čimprej nazaj. Tečt dol po cesti mi še gre. 

A po dobrih sto metrih pride za mano avto in seveda dvignem palec, kaj ne bi! Hopla in mi ustavi mlad par! Tile hribovci so pa res dobre duše! Sta pa fant in dekle še boljši duši in ob nadvse veliko klepetanja - hribovci smo tudi zgovorni! - me odpeljeta prav gor do avta! Za to sem jima seveda hudo hvaležen, najlepša hvala!

Tako priletim z avtom izza ovinka še preden so ostali naredili dober kilometer. Prav nič jim ni bilo jasno. Ha!

Ja, človek se ne bi smel sekirat za take zaključke. Ljudje radi ustavijo, drugače pa tudi kakšna dodatna ura hoje ne bi bila prav odveč. Veliko raje in bolje je narediti krožno pot, kakor pa hoditi gor in dol po isti poti. Vsaj meni je to precej bližje.

Jah, bolj malo plezanja je bilo, a smo bili vseeno super zadovoljni. Bilo je lepo, predvsem pa smo bili veseli, da smo relativno dolg izlet prestali brez kakšnih kondicijskih težav. Otroka sta hodila super, oba imata kondicijo, kar se jima vidi in to me navdaja z zaupanjem. Kar pa je seveda skoraj najbolj pomembno od vsega!

Kam pa naslednjič? Velika Baba?

 

 

 

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Superluna!

by piskec 30. november 2016 11:01

Na eni strani so tulili eni, ki so zagovarjali tezo, da bo ta luna ena in edina v najmanj sto letih.

Na drugi strani so cinično pripominjali, da je bila luna že včeraj in bo jutri tudi.

Vmes pa se je veliko govorilo tako in drugače. Nikakor nisi mogel mimo tega, superluna je tako vzela svoj čas v zabavi ljudstva.

A medtem, ko se drugi potrudijo in jo znajo slikat na vse možne načine - recimo glej google, se meni zvečer prek polja pokaže precej manj napihnjeno.

In rata seveda kot pač rata.

Superluna pa taka.

Tags: ,

dogodki | osebno

Rekreacija

by piskec 29. november 2016 22:45

Rekreacija v teh letih je res malo problematična.

Na ponedeljkovi košarki smo do sedaj izgubili enega soigralca - poškodovano koleno, ne bo ga vsaj mesec, dva.

Na sredinem nogometu smo ravno zadnjič izgubili dva soigralca - ene strgane križne vezi in ena strgana ahilova tetiva. Oba čaka dobrega pol leta počitka.

Grozn.

S časom igranja se torej močno povečuje možnost, da se tudi meni... nič, bom kar tiho.

Še groznejš.

Tags: ,

osebno

Pod Montaž!

by piskec 25. november 2016 16:03

Marko nama je dolgo govoril, da pa najboljše pohodniške hlače se dobijo pa v Trbižu!

Meni gre to ven in not, ker v zadnjih časih dam za povsem dobre pohodniške hlače pod 20€. Mogoče tiste za 100€ res dlje zdržijo, ampak to ni ravno na prvem mestu mojih zahtev.

A Helene se je to bolj prijelo. No, prijelo... vsaj zapomnila si je. In potem enkrat čisto odločno zahtevala: greva v Trbiž!

Ker sem sam kar dober v prilagajanju, sem seveda takoj odgovoril: "ja, pa pejva!" Tudi v Trbižu bom kaj pametnega našel, kajne? Saj sem že čez pol ure veselo skakal naokrog, Trbiž, Trbiž, Trbiž! Od tam do Zajzere pa *res* ni daleč, ne? Opa, opa, opa!

In sva seveda šla. Vzela je dan dopusta, neko sredo konec junija in sva šla. Precej enostavno se sliši, ampak pri nas je tudi v resnici tako enostavno. Če je treba kam it, seveda. 

Prav zgodnja spet nisva bila, brez veze. Junija je dan dolg, trgovine so tudi popoldan, izlet pa tudi ne bo prav dolg. Malce za dušo, nekaj za trgovine. Ne moreš vsega naenkrat!

Za izlet blizu Trbiža sva si izbrala malce prečenja pod Montažem, pod njegovo severno steno, v dolini Zajzere, v eni lepših dolin te dežele. Tu bo sigurno srce igralo, sploh, če bo vreme!

In vreme je bilo! Pa kakšno!

Še Kugyju je srce zaigralo, ko sva začela tam na koncu Zajzere. Kugya je povsem za razumet, da mu je bil Montaž tako pri srcu, je meni prav tako! Komu pa ne bi bila pri srcu takale kulisa?!

Od začetka kar nekaj časa hodiš po produ hudournika proti zatrepu doline, do sten moraš prit. In te vedno bolj kipijo v zrak!

Proti bivaku Dario Mazzeni bova morda še kdaj šla, tokrat pa zavijeva desno, po sentiero per escursionisti esperti. Saj imava vse s seboj, varovanje, čelade, rokavice, vse! Pejva!

Čez grape, grapice, med balvani gre pot. Zanimivo in prekrasno. Sploh v takem okolju!

Zatrep Špranje, tamle zadaj se skriva Škrbina prednje Špranje!

Če pa pogledamo malce od dlje, pa se vidita še Nabojs in Viš!

Naju pa čaka prečnica ob vznožju Turna pod Cijanerico. 

Tule sem nazadnje hodil vsaj trideset let nazaj, spomnil se nisem skoraj nič, le to, da je bilo sem in tja sitno. Zato pa sva vzela vsa varovala s seboj. Zakaj pa ne? Saj morava vadit!

Malo pa me je bilo strah, čisto nedolžno pa le ne zgleda!

Zajzera sicer ni zeeeeeelo spodaj, ampak spodaj pa je le.

Tako sva navesila vse železje in pritikline nase, se slikala, da se ve in se spopadla s svojimi strahovi. No, vsaj jaz. 

Ma, ja. Saj v začetku je še tako malce negotovosti, pa se sprašuješ kaj bo in če boš lahko...

pa potem hitro vidiš, da strahu nič ni in da si v steni miren in zadovoljen in da ti gre čisto dobro in da na taki poti sigurno ne more biti takih težav, da jih ne bi zmogel. Saj si vse opise prebral. Vsaj trikrat.

Saj so celo stopnice vsekane, olala! Bolj komot je pa že težko, ne?

Lepote kar ne ponehajo, stolp nad nama se pne, midva pa počasi proti bivaku Stuparič.

Ko pa se obrneš in pogledaš nazaj... ah, uh, oh! Tudi Viš ni kar tako, prav nič ne zaostaja za Montažem! Njegova polna kupola zavzema velik del pogleda. Še špica Velikega Nabojsa se tako zdi le mala špička...

In kako se ti ne bi v takem trenutku cel obraz raztegnil v nasmeh? 

Mimogrede sva pri bivaku. Odprt in dobro vzdrževan, se spomnim, da sem se že pred štiridesetimi leti (ja, v mladih letih sem kar nekaj prehodil) čudil, kaj vse je bilo notri. Pri nas skoraj nič, v tem bivaku pa vsega! Saj so ga že parkrat dodobra obrali, a se ne da, še vedno je odprt in še vedno imaš notri vsega boga!

Skoraj direktno pod Kugyevo smerjo, a?!

Pred nama najdeva še zanimivo ime, kdo ga ne bi poznal... Kakšno uro nazaj ali še manj, na Krniški glavici je kar nekaj ljudi.

V bivaku me še dodobra nasmejijo, napisi so super.

Bivak ima res dobro lego, midva pa se malo stiskava v senčki. Vroče je, ej!

Dol jo mahneva proti Zajzeri, ena možnost je, da greva mimo koče Grego, a nekega velikega navdušenja nimava. 

Takih pogledov od tam pač ne bo več, sicer pa nama od vseh teh lepot že kar malce brni po buči.

Tako jo mahneva na križišču kar dol, Grego bo že počakal, se ni za bat, tako imava spet lep izgovor za naslednjič. Mogoče s Poldnašnjo špico in tako... kdo ve, vse prav pride.

Montaž bo kar še počakal, edino, če nam ne skipi nekam tja gor!

Pri avtu sva bila potem hitro, tam pa sva hotela biti pobalinska in obiskovalcu gora sunit pivo, ki ga je skril pod zadnje kolo v senco. Presneto, da je res zgledalo mrzlo v tisti senci kolesa, zunaj pa precej vroče! Se je nama kar orosilo oko, a sva le zdržala, kam pa pridemo, če si bomo pivo kradli, kajne? Upam, da je potem lastniku teknilo še bolje, kot je nama že zgledalo, da bi teknilo.

Ampak Zajzera ni samo Montaž, je še kaj več! In pogledi z dna doline so res enkratni. Prav vsaka gora je mogočna in sodeluje v tej enkratni kulisi, kjer kar ne moreš nehat buljit. Noge sva seveda dodobra namočila in se še očedila, morava še po hlače, ne moreva bit taka hribovca!

V Trbižu sva bila še pred drugo uro. Trgovino sva našla, prebrskala prav vse, našla pa nič uporabnega! Ni nama bilo povsem jasno, kje je Marko tule našel kaj pametnega! Ko bi imeli vsaj kar barvastega...

A se nisva veliko sekirala, kaj pa moreva? Na prekrasnem izletu sva bila, hlače sva obdelala, Trbiž si še malo ogledava in to je to! 

No, na lakoto sva pa pozabila. In to takoj na hitro popravila. Italijanska pizza pride vsake toliko časa zelo prav. Če ne drugega, človek ne vzhaja še celo popoldne!

Pizza po 7€, pivo po 3,5€ in pogrinjek 2€. Čisto ok.

Takle pa je bil najin krožni izlet po karti. Ne prav dolg, a presneto lep! Vmes, pod previsnim Turnom je imel tudi gps težave.

Še ena druga karta, ko je bila ravno na voljo!

Naslednjič pa še kam tam naokoli. Je še kar veliko možnosti, ne bo tako hitro zmanjkalo! Še velikokrat bo pravzaprav treba it!

Če pogledaš malce drugače, bi lahko rekla, da sva na tem izletu takorekoč ostala brez hlač.

 

Tags: , , , ,

hribi | po svetu

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS