Mednarodni voznik

by piskec 25. oktober 2017 15:07

Tokrat sem sredi decembra peljal naše goalbaliste na turnir v Zagreb.

Celo dve ekipi so nabrali - je moral igrat še trener!

Do Zagreba smo se komaj prebili, taka megla je bila. Videlo se ni nič. K sreči pa greš v mestu več ali manj le naravnost.

Telovadnica nekje sredi mesta je bila še iz mojih časov, me je kar malo prijela nostalgija. A parket je res dobra pogruntavščina, še ko je tako star, se še precej dobro drži. Vse se miga in poka, a občutek je še vedno dober.

Nekje vmes sem si rekel, da grem malo pogledat po mestu in sem kljub megli zakorakal po eni od ulic. In ker sem hiter in ker mi hoja ne dela težav, sem pravzaprav skoraj mimogrede - no, v kakšni uri - prišel čisto do centra.

Advent v Zagrebu so v letu 2016 povsod oglaševali in res je bilo povsod ogromno ljudi in turistov. Skoraj je kazalo tudi na sončka, a ga ni in ni hotelo bit, pokrovka je bila premočna.

Ker sem bil sam, brez cilja in kakega velikega navdušenja, sem kar hodil, hodil in še hodil. Še na kavo sem komaj šel, sem se moral prav prisilit, da sem se nekje ustavil. Potem me je pa spet odneslo kar nazaj, v telovadnico.

Na zaključne boje.

Na podelitev kolajn in priznanj.

Evo naših. Dve ekipi.

Tako od adventa v Zagrebu nisem imel prav veliko. Ampak saj to niti ni bil namen. Glede na vse to, sem pa še prav veliko videl, ha!

Tags: , ,

po svetu

Leteča presenečenja

by piskec 23. oktober 2017 11:00

Konec novembra sva se spogledala - "a na Menini sva letos že bila?" Ojej! Kdo bi vedel, ampak že dolgo res nisva bila!

Je bilo treba takoj popravit napako. Kljub temu, da je bilo zunaj bljaki in zdrizasto in mrzlo in... Pa pejva, na Menino greš pa res lahko kadarkoli.

Sploh, če se zapelješ malo višje. Da je zdriza vsaj malce manj.

Resnici na ljubo, prav mraz že ni bilo. Od začetka je še zgledalo, da bom zmrznil, a hrib naredi svoje. Kljub tej presneti megli...

Potem pa se tam nekje ne prav daleč pod vrhom, začne oglašat nek čuden zvok in jaz pameten: "ja, seveda, to je tisti potok tamle naprej. Zgleda je velik vode!"

No, kmalu se je izkazalo, da potoka sploh ni. Ni. Ga nikoli ni bilo. In ga tudi ne bo. Od kje meni potok, ve samo... hm, čaki, kdo že? No, takle mamo...

Ampak zvok ne pojema, venomer glasnejši je, še najbolj spominja na kak vihar. Seveda spet jaz: "aja, to je veter gor na vrhu! Se bo treba oblečt!"

No, kmalu se je izkazalo, da... saj vemo, kako to gre, ne? Vetra seveda ni bilo. Zvok pa je bil vedno glasnejši in naju je postajalo kar malce strah, saj je res vse skupaj že dobro zavijalo! Tretjič nisem hotel več bit brihta, pa sem bil raje tiho. A res je iz trenutka v trenutek zgledalo, da se dogaja nekaj velikega. Pa potem na jasi le zagledava: ptiči! Ptiči, stotine ptičev, tisoči ptičev! Uau! 

Kaj se, hudiča, dogaja? Nikoli še nisva videla takih količin ptičev in zvok tisočev kril je bil res nekaj povsem posebnega! Vse je zgledalo, kot da ptiči bežijo pred nečem in da bo vsak trenutek za njimi prišlo - kaj? Cunami? Vihar? Potres? Skratka, precej nelagoden občutek, ko ne poznaš in ne veš, kaj se dogaja. 

Skušava slikat, pa je zaradi megle vse skupaj le pikčasto. Niti enega ptiča ne moreva ujet, si ga ogledat. Vse pa še vedno vrši.

Bolj ko sva pri vrhu, manj je ptičev, vse se počasi umirja, tudi midva. Na stolp tokrat ne greva. Moker, spolzek in še vedno precej majav.

Teloh že kuka. Konec novembra! Snega v 2016 še zdaleč ni nikjer.

Koča je k sreči odprta, da se vsaj malo pogrejeva. Pot dobro poznava, v tej megli bi lahko še zgrešila...

Nazaj grede spet naletiva na oglušujoče vršenje, ko zakoračiva na jaso, se okrog naju dvigne na tisoče ptičev, na tisoče! Počutiva se povsem nerealno. Kaj se dogaja tem ptičem in kaj počnejo tu v tako ogromnih količinah?!

Nič nama ni jasno, a se jih kmalu navadiva. Le slikati ne moreva niti enega samega primerka. Niti vidiva jih ne dobro, vse gre prehitro, v megli je vse zabrisano.

Tako pot navzdol mine v čudenju naravnim pojavom, zdrizasta megla naju niti več ne moti.

Menina tako ponovno mine hitro in s polnim presenečenjem! 

Doma preveriva in izkaže se, da sva naletela na milijonsko jato pinož! Pinož? Pinož! Na vsakih par let se tako zgodi, da našo deželo v iskanju toplejših krajev preletijo milijonske jate pinož. Par dni so pri nas, nato pa letijo naprej, gnezdijo pa precej izjemoma.

No, videti toliko ptičev na kupu, je bila vsekakor precej dobra izkušnja! Kako bi šele bilo, ko bi bilo vreme lepo in bi se te ogromne jate videlo malo bolje, kot se jih je tokrat pravzaprav bolje slišalo! Uau!

Pinože, dobro ste naju!

Milijonske jate, midva pa prineseva domov slike nekih zabrisanih pik v megli. Eh.

Tags: ,

domači kraji | hribi

Kostanjevica

by piskec 19. oktober 2017 13:02

Konec novembra smo se ponovno zbrali vremenarji. Po dolgeeeem času spet.

Branko nas je povabil na Srečanje, gremo malo pogledat kako vremensko postajo, Kostanjevico in kostanjeviško jamo.

Pa smo šli, na žalost le nas šest, a nekaj vseeno je. Mladina ima veliko za povedat, na srečanja jih pa več ali manj ni.

Vreme je bilo ravno vremenarjem primerno. Še dobro, da ni zlivalo.

Višino vode si je seveda treba ogledat!

Potem smo pa zavili še k kostanjeviški jami. Tam okrog smo enkrat že bili na trekingu, v sami jami pa še nisem bil.

Včasih zna voda iz jame tudi tole kočo odnest.

V jesensko zimskih mesecih je jama odprta le za skupine, pa še mi smo morali biti bolj previdni. Nekateri že spijo! 

Jama je pravzaprav enkratna, prekrasna! Majhna, a resnično nadvse lepa! Imeli smo tudi super vodenje, kar se potem pozna pri priljubljenosti.

Brez fotografskih tehnik seveda ni šlo. Enim uspejo bolj, meni malo manj. Kje pa imam potrebno potrpljenje...

Po ogledu smo se odpravili še nekam med vinograde, na pobočja nad Kostanjevico. Nekam tja, kjer sva se s Heleno poročila.

A tokrat smo iskali hiško, ki ima jamo kar v sebi. Takole, ob sodih dobrega cvička še mala vrata

in precejšnja luknja dol, dol, dol! Vse te jame so nekako povezane.

Z jamarji smo jih kar nekaj rekli, se čudili jami v zidanici in tudi preizkusili nekaj čisto novega cvička.

Super, kaj če človek še drugega, ne?

Tule, pri Žolnirjevi zidanici smo bili s PDD pred kratkim - po izletu v Krakovski gozd -, tokrat pa je bil zaprt. Smo si privoščili kosilo spodaj, v Kostanjevici.

Razgledi res niso bili prav posebni. Z veliko domišljije pa si vsaj kaj videl.

Po obilnem in dobrem kosilu smo šli pa še na en sprehod, da malo pridemo k sebi!

Malo nas je in premalokrat imamo ta srečanja. Škoda.

Časi niso ravno naklonjeni takim prostočasnim / prostovoljnim dejavnostim. 

Ampak najbrž bomo še šli kam. Če ne prav kmalu, pa malce kasneje! 

Tags: , ,

domači kraji | ZEVS

Kamniški deli Krvavca

by piskec 17. oktober 2017 13:40

Bolj gre proti koncu leta, bolj me vleče na Kamniški vrh. Ne vem točno zakaj, mislim pa, da ima nekaj opraviti z njegovo lego, ki tako lepo nalega proti soncu ravno nekje ob zaključku leta.

Sicer sem bil tokrat malo prej, 3.12. pa tudi sonca prav veliko ni bilo, a vseeno. Če se ti kakšen hrib takole zalušta, ni hudir, da bi se ga branil!

Najbolj sem navdušen nad potjo iz Klemenčevega mimo Korošaških slapov, ki sicer ni označena, je pa vedno mirna, lepa in dovolj shojena. Pa še do Osredka sem že povsem moker, tako fino gre direkt v hrib.

Ker sem šel v tej sezoni prvič takole sam naokrog, sem si zbral malce manj naporno zadevo. Do grebena in potem po markirani poti počez

in po cesti, ki pelje z Ambroža do Osredka

direkt do Ambroža. Kjer sem bil popolnoma sam. Še domačine sem moral zbobnat skupaj iz neke štale.

Navzdol jo potem mahnem spet po markirani poti čez Vrata proti Klemenčevem. K sreči je bilo vse blato, ki ga je v teh časih vlačenja lesa iz gozdov na tone, fino pomrznjeno. Juhu!

Potki je včasih malo lažje, včasih pa tudi malo težje sledit. Vsekakor je bolje, da veš, kje se potikaš. Je pa vse več ali manj pospravljeno in se ti ni treba več plazit med podrtijami.

Takole spet na izhodišču, vremena še vedno ni bilo. 

Me pa vedno kdo razveseli. Na ravnem, ej, na ravnem ima zataknjen kamen pod gumo! Če bi ga slučajno kdo porinil, al kako?

Čez en teden sem se ponovno odločil za enako turo! Mi je prirasla k srcu in zdelo se mi je, da sem morda pa naredil malce premalo. Bo treba povečat krog!

Tokrat je bilo vreme mnogo lepše!

Še Osredek s svojo udrto cesto je bil nekako bolj vesel.

Pa sem šel kar gor. Tista pot počez čez pobočja Kržišča je sicer malce zoprna, a hitro si na Kriški planini. Do tu sem srečal le enega pohodnika s psom. Ni prav veliko.

A če sem že tu, moram vsaj pogledat malce na drugo stran, pogledat, če je kaj snega.

In ja, hej, sneg JE bil! Kot, da bi stopil v nek drug svet! Ob smučarjih me je še zazeblo,

raje sem se urno obrnil v povsem drugo pesem:

Pr Florjan sem se okrepčal in jo nato tokrat mimo Ambroža ucvrl v dolino. S parimi flikami snega v kakšnem bolj zakotnem kraju.

Do Klemenčevega sem prišel ravno v senco, v tisti strmi dolini hitro zmanjka sonca. A ravno prav.

Tile krogi so mi nadvse blizu in najbrž bom še večkrat tule naokrog blodil. A ker je časa malo, hribov pa veliko, bo treba najbrž spet počakat nekje do konca leta.

Takrat je tisti čas, ko me spet vleče v te konce.

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

Mokrica, ponovno!

by piskec 5. oktober 2017 10:50

O, Mokrica naša, kjer stoji... ah, ne, ne, ne. Da ne bi slučajno naklepal kakih rim.

Mokrica je koča na Veliki planini in naša stalno obiskovana točka. S prijatelji se vedno rada vračava tja, vsako leto približno dvakrat. Tudi 2016 ni bilo izjema. Enkrat, pozimi, smo že bili, jeseni je pa seveda povsem druga reč!

4.11. je bil nadvse lep petek! Prekrasen, prelep, pre-pre-pre. Lahko bi dodal še mnogo poveličevalnikov, pa bi bilo še premalo. K sreči so me tokrat spustili iz avta na poti proti gondoli že spodaj, pri Calcitu, je bilo dovolj časa.

In ko bi le videli, s kakšnim veseljem sem se zapodil v te jesenske barve... Kako pa se tudi ne bi, kaj?

Razgledi s Pasje peči nikoli ne razočarajo, sploh ne, ko ni niti oblačka! Še jaz, ki sem ta razgled pa res že velikokrat videl, spustim kakšen ah in oh. Povsem nenadzorovano.

Vse smo spet lepo naštudirali. Ravno sem prišel v Domžalski dom, evo vseh ostalih tamle na poti! 

Za začetek smo hoteli izkoristiti petek, ko smo že šli od doma prej kot ponavadi. Za vikend je bilo namreč napovedano slabo vreme, petek pa je bil prekrasen. Tako, da smo kar hodili malo naokrog in uživali.

Kakšne velike vročine sicer ni bilo, bilo pa je zaradi tega še posebej lepo!

Kakšno je treba tudi po moško rečt, se pogovorit!

Potem pa naprej po Planini, malo gor in dol. Drevesa so bila prav super, točno se je videlo, kje jih je obsijalo sonce.

Mi pa smo kar tekali za sončkom,

ki ga je bilo k sreči proti večeru še kar nekaj!

Tokrat smo šli gledat še okno in se spomnili na nesrečno mlado smučarko, kar je bilo povsem v nasprotju z lepotami...

Dan je potem hitro odšel, ko pa je prišla naslednji dan sobota, pa ni bilo več tako lepo.

Ha: 

Kaj drugega, kot malce sem in tja tudi nismo mogli. Ena sama zdrizasta megla.

Večino dneva je bilo treba preživet v koči. Ali pa v koči malce nižje - Zelenem robu.

Ker takole pa res ni kakšnega velikega užitka v potepanju:

Le Helena in Tamauček nista hotela obupat in sta šla še poiskat vrh Gradišča. Da ga ni v megli slučajno kdo podrl, nikoli ne veš!

Naslednji dan... no, naslednji dan je bil pa še hujši. Veter je bril, megla je bila ista, le še bolj pršilo je iz nje. Bljaki. Zato smo se kar hitro pobrali... kdo ve, lahko se zgodi, da še gondola ne bo vozila.

Pa k sreči je, veter je sicer bil, a ne tiste smeri, ki škodi vožnji gondole. V dolini pa je bilo malce bolj znosno.

Jaz pa sem seveda moral kar lepo peš navzdol.

In se je ponovila zgodba od prejšnjič, ko je ravno pri prehodu k Domžalskem domu spet tako grozovito pihalo, da je tokrat celo mene kar lepo položilo po tleh! Si kar nisem mislil, da je kaj takega na Planini mogoče... Pa sem lepo moral podstaviti koleno in roke, da me ni povaljalo celega po tleh...

K sreči za robom ni pihalo več in do dol sem imel le popotnico rosenja, a to ni bilo pol tako hudo.

Težko se je naveličat te Planine, vedno, vsak dan, je nekaj drugega. In če že po takem lepem petku misliš, da boš lepo skoz prišel, te v nedeljo veter nese po tleh... Jep, vremenska napoved je življenjskega pomena!

Pri gondoli so ostali še nekaj spili (takrat hiša še ni pogorela!), se poslovili, potem sem bil pa tudi že jaz v dolini!

In vse je bilo ok, le da svojih ključev nisem našel. Ah, najbrž so v jakni, v nahrbtniku! 

O, ja, v jakni, ja! 

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Smrekovške ceste

by piskec 2. oktober 2017 15:40

Prav na zadnjega oktobra je bilo, cel dan sva bila s PD Domžale na izletu, zvečer naju je pa čakal še žur!

Ampak to ne žur tukajle nekje okrog, blizu, o, ne! Za ta žur sva se morala kar dobro potruditi, predvsem orientacijsko.

Tema je bila že okoli šeste popoldan, midva pa sva bila takrat komaj doma z izleta. Še preoblečt, zamenjat par stvari, dat v avto kaj za spat in hop, gremo nekam v hribe!

Nekam v Smrekovško pogorje, nekam, kamor sem si vedno želel, vedno so me zanimale tiste ceste: kam neki peljejo, kaj? In, evo, kaj boljšega za spoznat - pejt se po njih vozit. Sredi noči! Včasih je res dobro pazit, kaj si želiš, oziroma, če si že želiš, bodi bolj natančen, morda pa celo kdo posluša!

V Ljubnem sva se prvič izgubila - no, težko je reči izgubila, narobe sva zavila in sva morala nazaj - nato pa nama je šlo vedno bolje! Parkrat sva se ustavila, hotela klicat, a lej ga zlomka, signala seveda ni. Torej si prepuščen samemu sebi - greš, dokler pač gre. In šlo je precej, precej daleč.

Dvakrat sva obupala in že skoraj obrnila, a sva nato v naslednjih desetih sekundah prišla do križišča z baloni! Uau, kakšna strateška postavljenost! Sredi host, sredi ničesar! A baloni so nama rešili glavo in veliko poti, vožnje.

Prišla sva pa le! Sredi megle, sredi teme, direkt do koče! Juhuhuu!

Žur je bil zanimiv, v majhni precej ogreti kočici smo se gnetli in vsakič, ko si vstal izza mize, se ti je od vročine peči skuhalo v glavi. Zato smo se držali raje čimbolj pri tleh... Kako smo spali, raje ne povem, a jutro nas ni pričakalo najbolj naspanih. Prevroče, prevroče! Helena je vmes celo raje izbrala avto za spanje, kar pa je bilo pa spet vse nekaj drugega... 

Neprespana in zmačkana sva naslednji dan vseeno hotela nekam zavit. Nekam gor, saj smo direkt pod grebenom, kjer sva že hodila, prav blizu mora to bit! In če sva takrat spustila Veliki Travnik (malo zaradi kljubovalnosti, malo zaradi lenobe sem zapisal takrat), zakaj ga ne bi tokrat le obiskala?!

V jutranjih meglicah, prisotnih v najinih glavah in tudi nekje na najini višini.

Prebijala sva se naprej po cesti, po povsem neznanih terenih, se spraševala ali cesta sploh pripelje kam ali pa jo bo ravnokar konec? Kako sva sploh kaj našla včeraj, v polni temi? Še vedno nama ni bilo jasno.

Opa, opa, opa! Par tabel je šlo že mimo, nekaj nama jih ni bilo všeč, tale je bila pa čisto prava!

Čeprav bi bilo bolje, da ne bi bila. Blata na tone.

Krivec pa za vogalom.

Odvažal je vse, kar je mojster malo višje nažagal. Žago sva seveda slišala, on pa naju ni, zato sva bila bolj previdna, pot sva v tisti količini blata že povsem izgubila, do gozdarja sva se pa prebila kar povprek, tako da sva do njega prišla v varnem kotu in ob pravem času - ko ni več žagal. Kakšno smo rekli, nekaj o zapuščenih poteh in o tem, da bo počakal par minut, preden bo spet kaj podrl. 

Zato sva jo urezala kar direktno navzgor, čimdlje stran od podirajočih se dreves!

Malo skozi smrekice,

malo direkt v strmino,

naravnost pred bika! K sreči ga v novembru ni več.

Je bil pa travnik. O, ja. No, tu sva že bila, pri koči z najhitrejšim kuhalnikom se tokrat nisva ustavila. Pivo nama po naporni noči ni nič kaj dišalo!

Je pa počasi jemalo meglice...

In jih na koncu povsem pobralo...

In ko sva takrat rekla, da imava izlet tule gor že splaniran... ufff, si nisva mislila, da bo toliko časa trajalo in da bo prišel ob takem času. Sploh ne!

Presenetljivo manj znano dejstvo pa je, da ko pokukaš takole iz megle, zmačkanost kar naenkrat izgine, se odplazi neznano kam!

Velja tako za moške kot za ženske. Poskusite kdaj, res dobrohotno vpliva na um in telo!

Na koncu sva jo mahnila navzdol kar počez (pri tem pa sva seveda našla tudi pot, ki sva jo na poti navzgor izgubila!), da ne bi spet motila žage, a ker sta v sozvočju naokoli peli kar naenkrat dve žagi, sva jo morala urezat nekje vmes. In nama je uspelo. 

Le blatu se vseeno nisva mogla izognit, o, to pa nama ni uspelo!

Je pa bilo po osvežitvi sončka z vrha precej manj blatno v najinih glavah in naju vse to sploh ni motilo več... Kakšna sprememba od jutra!

Smrekovške ceste sva dala torej v dobri meri čez. Želja izpolnjena, čeprav sem takrat najbrž mislil, da jih bom dal čez peš. Je pa bilo z avtom prav tako zanimivo, saj nisi vedel ali bo za ovinkom cesta še ali je ne bo več...

Še v dolino sva se morala prebit nekje prek Primoža nad Ljubnim, kjer nisva imela niti približnega pojma, kje sploh sva. A včasih imajo tisti, ki si jim ne ljubi pogledat na karto, srečo. Srečo sva imela še z Mozirjem, kjer se je naproti odrešenika najine lakote hoferja, narisala še avtopralnica in avto je bil na koncu tak, kot da smrekovških cest sploh nikoli nisva dala čez.

In res... bolj, ko sva premišljevala, bolj se je tole zdelo precej nenavadna dogodivščina, še vedno zavita napol v temo in meglo. Nenavadna so ta pota, včasih bi se lahko sekirala, jezila, skakala, bentila, iskala ko nora... tokrat pa je šlo vse kot je treba. 

Tema in megla je torej le stanje okolja, ne pa duha, kajne?

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Mačke, miši

by piskec 15. september 2017 14:09

Če doma nimaš več televizije, je včasih lahko tudi malce nerodno.

Naprimer, ko je eurobasket in naši norci prilezejo v polfinale!

Seveda se prej pripraviš, pridobiš naslove in kanale in vse, kar je treba. Da boš lahko polfinale pogledal prek interneta, ne?

Prvi dve minuti tekme je mir, vse kaže, da bo tole super večer!

Aha! Japajade.

Najprej crkne prvi kanal. Ok, vemo, kako to gre, gremo na drugega. Hop, pa crkne tudi ta. Pa tretji, peti in n-ti. Rusov si pa nisi nikamor zacahnal in konec tretje četrtine že obupaš nad vsem. Ugasneš in gledaš samo rezultat na stavnicah.

Presneto!

Dokler se Helena ne razburi in sta v minuti oba oblečena in pri sosedu, v gostilni, pred tvjem.

Zna biti, da bom pri finalu bolj previden in bova šla raje že prej kar direkt v gostilno.

Mnogo prej, ker bo treba dober plac zasest!

 

P.S.

na dan finala smo pa dobili po pošti čisto ta prave vstopnice! Ha, ne bo treba v gostilno!

Pri navijanju me je skoraj je pobralo, saj ponavadi ne morem gledat niti tekem U15, ko igra Tamauček, kaj šele finale...

Tags: ,

dogodki

Žareči ruj

by piskec 14. september 2017 14:40

Ko sva končno le šla preverit Črne hribe, je bilo treba počakat le še slabe tri tedne, ravno toliko, da je ruj zažarel.

In da je bil že kostanj.

In da je bilo vreme lepo.

No, včasih imamo dež, včasih pa tudi srečo in dan je bil prekrasen. Pa ruj je bil res že super žareč. In kostanja je bilo, kljub res slabi letini, kar dovolj! Juhuhuuuu!

Tokrat nismo naredili dvojne poti, kot midva zadnjič, seveda ne. Smo pa začeli z ogledom spomenika. Kakšno urico časa smo si dali.

Potem pa smo z velikim veseljem zakoračili med rdeči ruj. Naju je bilo kar malce strah, saj nikoli ne veš, kdaj bo ruj začel, za društvo pa moraš vse že dosti prej napovedat, pripravit. Čisto lahko bi se zgodilo, da bi bil ruj še preveč zelen, a se je izkazalo, da je bil 30.10. ravno pravi datum! Fotoaparati so delali ko nori.

Na drugi strani pa smo bili udeleženci v polnem nasprotju z naravo - prav veliko nas je bilo v modrem!

Takole sva pa midva zgledala. Celo jaz v kratkih rokavih - konec oktobra, kaj?

Pot je bila super, eni so se malo bolj namatrali, drugi malo manj, mimo naju je pa šla tako mimogrede... Se je poznalo, da sva jo ravnokar naredila v obe smeri.

Ta čas, ko smo mi hodili, pa nam je Janez ravno dovolj kostanja napekel. Se je moral kar dobro pomatrat, saj sva s sabo vzela le mali plinski gorilnik. No, peka je nekako šla, a je moral kar cel čas pečt. Pa še potem ga ni bilo v kakih velikih količinah, smo se pa vsi posladkali!

S kočo pa tokrat nisva bila prav nič zadovoljna - imeli so neke svoje obiske in prav vsi gosti so bili v povsem drugem planu. Zadnji dnevi pred zaprtjem? Kakorkoli že, kar dobro so se nama zamerili, zato bom težko rekel: pa še kdaj nasvidenje! Škoda.

Kljub temu pa smo se mi, PDDjevci, imeli pa super. Ko je tako lepo vreme konec oktobra, se ti samo smeji!

Pa dobra družba, pa kostanj, pa enkratna pot, pa tako presneto žareč ruj! 

Tags: , , ,

domači kraji | hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS