Februarska Mokrica

by piskec 30. januar 2018 14:02

Mokrica. A speeet?

Ja, spet! Z veseljem tudi tokrat.

Tokrat februarja 2017, prej pa smo bili novembra 2016. Ravno pravi čas, da gremo spet, kajne?!

Tokrat spet vse drugače, vedno je vse drugače. Peš od Calcita! Opa, veliko sva si upala.

Oba sva šla od spodaj, tudi Helena. Le Leandra sva poslala na gondolo, nekdo pač mora ta težke stvari gor prinest (pivo pa to).

Spodaj v letu 2017 seveda nič snega, nekje na sredi pa se je počasi začelo. In čim se je začelo, je bilo treba tudi derezice gor dat. Je vse skupaj drselo kar preveč.

Na Pasji peči je bilo snega pa že kar veliko. Megla pa spodaj, nad nama pa oblak. Eh, pa tako vreme!

Do Domžalca je šlo, na Planini pa je bilo vsemu temu primerno - megleno. A nekaj se je le videlo, ni bilo panike.

Je pa bil petek popoldan rezerviran za sankanje in to je večina dodobra izkoristila. Tokrat so celo naprave delovale.

Nekateri so bili navdušeni, jaz pa malo manj. Bom raje počakal pri sosedu - na Zelenem robu.

Pa ne zaradi samega sankanja, to bi še šlo, ampak tiste sedežnice preprosto ne morem. Najhitrejša naprava na svetu, eh. Ravno nekam tja jo dajem, kot nihajko pod njo. Argh.

Ostali pa so le uživali.

Nočno sankanje ima nekaj v sebi, res je!

Naslednji dan vreme ni bilo nič boljše. Ampak naokrog pa je vseeno treba it.

Kak selfi naredit, ne?

Se malo metat v sneg!

Obiskat kako kočo.

In se slikat in slikat in slikat. To pač spada zraven.

Še ponoči, da se lepo vidi, kako umazan fotoaparat imamo. Pa sem si že stokrat - kaj stokrat, tisočkrat! - rekel, da ga bom zdaj zdaj pa res spucal, da ne bodo več take slike... ampak tole je rezultat. Vseh teh tisočerih zaklinjanj. Vse kaže, da bo lažje ukinit nočno slikanje. Ali pa nabavit nov fotoaparat. Lenoba lena.

Ampak potem nedelja! O, nedelja! Ne moreš verjet!

Po vseh tistih res bljaki nedeljah, ko smo zaradi slabega vremena vedno hiteli dol s Planine, je bila pa tokrat prav nedelja najlepši dan. Neverjetno!

Seveda smo celo dopoldan spet slikali naokrog. Ker je bilo kaj videt!

Jaz pa sem spet bivake iskal. In kakšnega tudi našel - pod Grintovcem. Jeaaaa!

Je veselje naredit selfi v takem vremenu, sploh v nedeljo! Ker se pač zgodi precej redko... Sredi dneva pa smo si mi trije navesili vso svojo robo,

vsi skupaj pa smo se v tistem prekrasnem dnevu odpravili na kosilo do Domžalca.

Kjer sva s Heleno že v petek nažicala, da nam za nedeljo prihranijo par krvavic. V katerih so seveda prav vsi uživali, razen naju dveh z Leandrom, en je težil z joto, drugi pa s štrudlom.

Po obilnem kosilu se je bilo treba poslovit, nas je še čakala dolga pot do doline, ostali pa so še malo uživali po Planini, pospravili kočo in se spustili do zgornje postaje gondole ter se odpeljali z gondolo v dolino. 

Smo pa kar imeli nekaj robe s sabo.

Vse lepo in prav, tudi pot nam že dolgo ni več predolga ali pretežka, le ta presneta megla! Precej visoko se je že začela.

Ne, z Mokrico ne bomo kar tako odnehali. Res pa je, da se tu gor dobivamo bolj v zimskih mesecih, je prosto kočo lažje dobit, poleti imajo prednost vsi tisti, ki jo vzamejo za dlje časa.

Nam pa taki vikendi presneto prav pridejo!

O, ja, Mokrica, se še srečamo!

Tags: ,

domači kraji | hribi

Spet malce Furlanije

by piskec 22. januar 2018 12:30

V Furlanijo greva vedno rada. Sicer ne veva točno zakaj, a velikokrat se znajdeva tam.

Tokrat sva pustila otroke doma in jo za praznični februar 2017 spet mahnila tja nekam. Doma sva si rezervirala le spanje v Gemoni, vse ostalo pa sva prepustila naključjem.

Ja, seveda, naključjem. Bi lahko že vnaprej vedela, da se bova najprej znašla na morju. Na klopcah obale v Gradežu je vedno super jest malico, sploh, če ti ni nerodno med zrihtanimi Italijani, ko z mastnimi rokami loviš olive po vrečki.

Ampak morje, jasno, ta pr(a)va stvar!

Sploh v februarju, ko je vreme pri nas še bolj bljaki, na morju pa vsaj malce bolje. Čeprav ne prav veliko bolje, sva raje nosova držala v avtu in se nisva kaj veliko sprehajala. 

Mimo Cervignana sva tokrat le pomahala Palmanovi, nato zavila desno in po nekim malih stezicah prišla čez Cormons v Čedad. Zakaj naj bi bil tole Hudičev most si iz avta nisva najbolje predstavljala, sva pa zato čez zavila vsaj dvakrat. Da bo držalo, če že ne greva nič iz avta!

Vse, kar se nama je dalo, je bila kava. Nekje. Kje točno, pa nimam več pojma, sva zadevo prehitro opravila in se raje spet znašla v toplem avtu. Lenobi.

Gemona (Humin) naju je kar lepo presenetila s svojo pozo pod hribi. Sva se spomnila, da sva tule naokrog enkrat v podobnem potovanju zaokrožila, a se ne ustavila. Zato pa sva tokrat to napako popravila.

Domači hotelček, videla sva le mati in hči, je bil čisto ok, izhodišče pa pod hribom, ravno prav za naju. Je treba malo v hrib, ne?

Na najino malo potovanje sva krenila šele pozno dopoldan, zato sva bila v hotelu šele pozno popoldan, še preden sva se spokala ven, v mesto, je bila že tema. In nikjer več nikogar. Kar je jasno, kaj pa češ delat februarja ponoči zunaj? Zmrzuješ?

S kjerkoli si, vidiš stolp. Sicer še vedno veliko popravljajo, a je več ali manj vse lepo zrihtano. Zavila sva še čisto gor do stolpa, se ubijala po strminah brez lučke, na koncu pa le odšla nazaj v hotel. Na olive. Ha!

Zjutraj sva se najprej zapeljala direkt v hrib, kar precej visoko, s kjer sva imela dober razgled in se malo orientirala.

Potem pa parkirala sredi centra in se (spet) podala do stolpa.

Ampak pozicija je res pompozna. Kaj bi šele bilo, če bi še vreme bolj sodelovalo!

Cel hrib okoli stolpa je super urejen, potke, jezerca, gradički, klopce, ni, da ni.

Razgledi pa taki, da sva le buljila. Se pozna, če si na robu alp.

Jaz lahko potem doma še ure in ure raziskujem, kar sem prej poslikal - kam neki gre ta presneta cesta in zakaj je tam po celem hribu? Saj ima več serpentin kot Vršič! Se da tja z avtom? No, taka vprašanja grem potem raziskovat. Za naslednjič morda. Strada del Monte Simeone, celo google avto je šel gor, tako da itak vidiš vsako serpentino. Madonca, enkrat bo treba it!

Za časovno kapsulo bo treba počakat do 2026-ega. Morda se pa res vrneva, kaj?

Gemona je bila eno najbolj poškodovanih mest v furlanskem potresu 1976-ega, ko smo še mi v Ljubljani hiteli iz hiš. Kako je bilo takrat tu, je najbrž nemogoče opisat. Saj je skoraj vse šlo... V muzeju so pretresljive slike. Še po štiridesetih letih se veliko te škode še vedno popravlja.

Nama je pa Gemona prav prirasla k srcu. Majhno in prav prisrčno mesto. Pa še kava je po evro, rogljiček tudi. Italija da je draga?!

Več ali manj sva vse pretaknila, potem pa se je bilo treba poslovit. Nazaj sva krenila skoraj po isti poti, nama par stvari ni bilo jasnih.

V Tarcentu mimo Ville Moretti

do razvaline gradu nad mestom.

 

Razgledi so bili enkratni. Predvsem v smer, ki nama ni poznana. Med tiste hribe se bo treba enkrat zapeljati, v tiste malce strme cestice pod Muzce proti Učeji in Reziji. Greben Stola in nato Muzcev sega res daleč, daleč! In vse je tako daleč, odmaknjeno, težko dostopno. Prekrasno!

A za domov še nisva bila, saj so še Udine vmes, ne? Najprej na hrib, jasno.

Takole ti potem mejni kamen premikajo... da ne veš, kje je bila res meja. Kot moj nekdanji sosed, ki je kar naprej premikal mejni kamen, da bi ga "zaščitil" pred škarpo, ki je nato seveda sumljivo rastla v vse smeri...

Udine so bile super, kavico sva si privoščila, ljudi je bilo malo, sonce pa še vedno visoko na nebu. Kam pa zdaj?

Ah, ali nimamo kmalu pohoda na Sabotin? Greva malo pogledat kako in kaj? Preverit poti, se malo spoznat?

Okrog Gorice sva potem malo motovilila, na karto se nama seveda ni dalo pogledat, sva kar mislila, da bova prišla direkt na italijansko pot na Sabotin. K sreči se nama ni izšlo, ker cesta ni odprta in bi itak morala nazaj.

Sva pa zato našla Oslavijo, spet en ogromen spomenik človeški neumnosti. Kako po neumnosti padlim ljudem postaviš betonski kolos in si s tem opereš roke. Žalostno, prekleto žalostno. Seveda nisem zmogel pokukati noter, preveč kosti poje v obtožbi.

Prehod na osimsko cesto sva potem iskala in iskala, seveda ga ni bilo, zato pa je tista cesta tam. Prehod je potem kar precej dlje, pri Humu, a tudi prav, saj je tudi cesta na Sabotin precej daleč, moraš kar lepo do Kojskega in še naprej.

Po tej cesti sva se prvič vozila, k sreči ni bilo prav veliko prometa. Niti ni prav ozka, niti ni strma. Le vleče se kar precej kilometrov.

Pri koči sva ustavila in se z veseljem zapodila ven, vožnje sva počasi imela kar dovolj. Greva hodit, greva na vrh!

Pa ni bilo tako enostavno! Sabotin kot Sabotin, sploh februarja. Dobro naju je napihalo!

Pa se nisva dala. Sva se nastavljala objektivu s Sveto Goro v ozadju. Pa se tudi Sveta Gora ni dala, kakorkoli sva se obrnila, vedno je bila moja betica napoti.

No, pa takole, brez betice.

Potem sva pretaknila še kar dober kos kavern, predorov, lukenj in vsega, kar je pač tam.

Se povzpela še po markirani poti skozi predor, popisala ves odpiralni čas koče na vrhu, se pozanimala o vsem, kar sva mislila, da je potrebno

in se hitro skrila v avto. Kolikor naju je prej tiščalo ven, naju je zdaj tiščalo nazaj noter, v avto. Burja je pač burja in nemogoče je zmagat.

Potem pa je sonce hitro začelo padat, midva pa iz Nove Gorice nisva imela več veliko idej, prej polno glavo vseh vtisov in sva se zapeljala kar lepo proti domu.

S seboj sva prinesla polno vtisov, še več pa idej za naslednjič, kar je včasih kar malce strašljivo. Še enega majcenega potovanja ne zaključiš, pa jih imaš v glavi že za naslednjo stotnijo! In kdo nam bo dal ves ta potreben čas za vse to? Kdo, a?

Ah, se ni za bat. Nekaj idej se bo sigurno uresničilo, nekaj pač ne. S tem se bova ukvarjala, ko bo za to čas.

Ali pa tudi ne.

Tags: , , ,

domači kraji | po svetu

Kam naj greva?

by piskec 17. januar 2018 09:45

Začetki leta so vedno zoprni, sneg je povsod, nama pa se večinoma ne da gazit.

Zato iščeva kake manjše kuclje in kuceljčke, kjer ni preveč snega. Limbarska gora, naprimer, ta je vedno ok.

V snegu pa vidiš, da se nekateri držijo spremenjenih markiranih poti, nekateri pa - seveda - ne. Gredo še vedno tam, kjer so pač navajeni.

Kakšnega hudega mraza ni bilo, sicer pa, ko je sonček, je itak vse super. Razgledi sploh.

Hoje pa ni prav veliko, vsega skupaj je za en sprehod.

Mislim, da sva šla na Limbarski celo na čaj in rum in da tokrat nisva bila deležna kakšne bizarne zgodbe. Kar ok.

Sploh pa razgledi! Že zaradi tega se splača sprehodit gor.

Tags:

domači kraji | hribi

Svež sneg

by piskec 15. januar 2018 14:30

Januarja 2017 je bilo težko začet, kot pač vedno vsakega januarja.

Smo pa vsaj s PDD novoletnim pohodom začeli kolikor toliko ok. Od Trojice do Janč in nazaj smo se namenili, računala sva, da bomo hodili nekih 9 - 10 ur in da je to ravno prav.

Na žalost ni več idej do kam priti v enem dnevu - kakor smo to delali do sedaj. Tokrat smo se morali zadovoljiti z eno dnevnim izletom, v vse smeri smo že šli, s temi pohodi bo treba malo prenehati, narediti par let lufta, potem pa lahko spet začnemo...

Problem je bil, ker je ponoči na 14. januarja kar dobro snežilo in zjutraj nisva imela pojma ali bomo sploh prišli na Trojico do Natalije ali ne. Bi sploh odpovedala, kdo pa bo sploh prišel?

Pa se celo še jaz nisem prav veliko sekiral, napokala sva se v avto in hej, do Trojice je šlo. Malce sem in tja, malce naprej, nazaj, a je šlo! Juhuuuu!

No, ni se nas nabrala cela stotnija, vremenu in dolžini pohoda primerno! Če hočeš na sliki zgledat kot res velik fant, se postavi na rob. Širši sem, kot vsi ostali skupaj. Ha!

Ob sončnem vzhodu smo ravno dobro začeli.

V začetku nas je bilo malce strah - novozapadli sneg, pa to. Kdo bo gazil, kako bomo hodili in to... a na koncu se je izkazalo, da je v novozasneženi pokrajini prav presneto lepo!

Na Murovici nam je bilo že vroče.

Do Ciclja je pa itak en, dva, tri.

Razgledov na žalost ne prav veliko, so se le nakazovali - da smo lahko vzdihovali in upali, da bo na drugi strani Save tudi tako!

Pot od Sv. Miklavža do doline je bila shojena od stotnije pohodnikov. Baje so imeli nekaj na Katariji, nismo pa srečali nikogar, da bi nam to potrdil, skrivnost je tako ostala nerazrešena.

V Veliki vasi je bila prava pravljica, nas pa je čakal spust do megle in k Savi.

K sreči še stoji, se pa moraš borit za prehod, avti kar naprej.

V Jevnici smo imeli prvi večji postanek, pobrali smo še Dragota, ki se je s svojimi koleni odločil za polovičko.

Dolgo je slabo kazalo, se je megla zgostila, se dvignila?

Pa je k sreči končno le odšla in spet smo lahko zadihali. 

Povsem nekaj drugega je sonček, novo zapadli sneg in razigrani pohodniki...

V dobri družbi vsaka hoja hitro mine.

Razgledi pa na vse strani, le da nam na jug niso prav znani.

Še ena skupinska in to je to. Je treba spet čez hribe in doline nazaj.

Nekaj časa je šlo, tule na drseči cesti pa smo le obupali in nataknili dereze, pa še to šele po tem, ko je vsak vsaj trikrat zgrmel.

Tole je bil najbrž zadnji sonček v tem dnevu. Sicer gremo še gor in nad meglo, a takrat bo že pozna ura, najbrž bo že tema.

V Lazah pri Dolskem cerkvica vedno preseneti!

Potem pa najbolj dolgočasen del poti - je pač treba po asfaltu prit čez Dolsko do Kamnice. Ni druge poti.

Od Napadov na Dolenjsko poznam lepo bližnjico direktno do Konfina. Malce ceste, malo poti, malo kolovoza, vsakega po malem.

In, evo, na koncu smo tam, kjer smo bili na začetku - spet sonček, le da gre tokrat navzdol. Enkratnih deset ur poti!

Dobro hrano pri Nataliji na Zavrhu smo si pa tudi prav lepo zaslužili! O, ja!

10h, 28km. Sploh ne tako malo. Smo imeli pa res srečo z vremenom, kakor je kazalo na začetku, se je vse preobrnilo in izlet je bil ena prava zimska pravljica!

Za naju bi pa tole kadarkoli lahko bil prav dober trening - krog, ki ima vse, od prekrasnih poti, grebenov, kolovozov, cest in celo malce brezpotij. Pa še kar nekaj bifejev, gostiln vmes, za počit, za kaj spit, za k sebi prit.

Tags: , ,

domači kraji | hribi

Srečno 2018!

by piskec 31. december 2017 20:06

2017 je bilo super leto! 

2018 bo pa še bolj!

Dobro, slabo, kot da bi bila stvar povezana z realnostjo.

Percepcija, percepcija!

Število voščil je še vedno nad nivojem sprejemljivega. Še vedno bolj patetična postajajo, kar je v popolnem kontrastu z razmerami v svetu. A to ni nič novega, nobene spremembe.

Zato bom, tako kot vedno, v tem bolj skromen. Želja ima še vedno prednost pred obliko, formo.

Srečno torej!

Tebi, Njemu, Vam in Vsem. Iz Srca.

Tags: , ,

osebno

Visoko praznovanje

by piskec 28. november 2017 11:00

Novo leto 2017 smo si zaželeli praznovati v hribih. Pravzaprav si je to zaželela Helena, sam sem bil bolj skeptičen, previden.

Zadnja leta nam gredo prav dobro od rok branje knjig in delanje nič prav na novoletno noč. Dovolj je nekih žurov že v veselem decembru, kdo pa rabi še zadnji, mega žur. Vsi smo že utrujeni od vseh socialnih interakcij.

Zato sem bil bolj skeptičen, ok, hribi so že super, ampak kaj pa ljudje? Ga bomo le žrli in pili in podlegli tako in drugače že pred deseto? Kaj, če te vreme zateče v polni koči, kjer se ne moreš nikamor umaknit? Si s tistimi, ki si jih nisi izbral in nekaterim - vsaj meni - je lahko to težava.

Ampak, kaj bomo zdaj motovilili, dajmo probat, pa bomo videli, ne?

Bova pa midva malo slikala, sva si rekla z Leandrom, nekaj časa bo tako že šlo! Vse je namreč kazalo na lepo in sploh ne pre-mrzlo vreme.

In smo šli, enkrat zvečer, tema je bila že kar nekaj časa, smo se zapeljali do Jelševega konfina, si nabasali vsi opremo in jo mahnili do Domžalca. K sreči v Domu ni bilo vse zasedeno, za nas se je našla še ena sobica. Pa tudi kaj za jest se bo našlo! K sreči, čisto lahko bi bilo vse zasedeno, mi pa bi poslikali dolino in se odpeljali nazaj domov. Eh.

Kot eni švercerji smo se plazili v temi noči.

In tako smo okoli enajste zasedli položaj na vrhu Poljanskega robu, sami, nikjer nikogar. Naštimali vse potrebne zadeve in čakali. Seveda ni šlo vse ok, prvo, kar je nehalo delat, je bil daljinski sprožilec. Ja, super, pol se pa pejt. Presneta kitajska roba... pa še stare baterije... pa kdo ve, kaj še. Šele doma sem se spomnil, da imam Note4, ki ima tudi IR. Doma mi seveda ni nič več nucalo, presneto! Mogoče za naslednjič, ko pa bo kaj drugega manjkalo.

No, ja, smo že navajeni. Bodo slike pač malo stresene, kaj čmo...

Pa smo čakali, da se v dolini začne, vidljivost je bila za do Kamnika kar dobra.

Takole sva bila v elementu, nobenega hudega mraza.

Spaceship Domžalski dom, 1.1.2017, malce čez polnoč. K sreči se nič ni vžgalo in gasilci tokrat niso praznovali novega leta na Veliki planini.

Naštepala sva en milijon dvestosedemintridesettisoč slik (no, skoraj), muka je izbrat izmed vseh enakih eno pravo. Tega sam preprosto ne zmorem. Zagrabim prvo in to je to! Nekaj raket se pa vseeno vidi, mesto je oživelo in tudi slišalo se ga je kar dobro.

Vztrajali smo še kako uro, dokler ni vse potihnilo, nato pa smo se vrnili v Dom in seveda tudi mi malo požurali. Vedno se najde kak znanec in ni hudir, da bi človek na novoletno noč žejen ostal, kajne?!

Ampak z Leandrom sva se domenila, da pa greva - če sva že tukaj - iskat še prvi sončni vzhod v letu 2017. Se nam bo dalo vstat, gre Helena sploh z nama? Glej ga, zlomka, mislim, da sva tokrat prvič prej vstala kot Helena in se odpravila prvemu 2017 soncu naproti.

K sreči nisva zamudila, ura je bila prava, do Poljanskega roba pa sva se ravno prav razgibala in ogrela.

Jutro pa prekrasno, juhuhuuuu!

In že je sonček barval oblake nekje nad Kumom.

A barve se niso tako hitro spreminjale. Ok, vse skupaj je šlo precej hitro, a vseeno, ko čakaš, gre čas malce počasneje in vmes imaš čas še za kaj drugega.

Roza meglice v dolini.

In prvi žarki.

Se bo Skuta prva osvetlila?

Kombinacije barv se spreminjajo iz trenutka v trenutek.

In ne, ni prav nič toplo!

Ah, Planjava in Ojstrica!

Potem pa se sonce le končno izleže izpod Kuma. Prvo v 2017!

In spet drugačna svetloba. Škoda, ker ne slikava v RAW, a sem len in komu se da vse to potem obdelovat?!

Barve so malo sem, malo tja. Dan se počasi prebuja.

Bistvo je v tem, da si v tistem trenutku tam. Tega ti nihče ne more več vzet, teh barv nihče na novo napleskat. In tudi, če sam zgledaš kot od prejšnjega leta, je to popolnoma vseeno - v bistvu je malce tudi res.

Vse nekaj žari, lep dan se bo naredil!

Midva pa se vračava v tihoto doma nazaj spat. Sva si zaslužila! Sproti še pospravljava in pobereva vse rakete od nočnega ognjemeta.

Ko vstanemo naslednjič, pojemo zajtrk in se odpravimo ven, je sonce že visoko, dan pa še vedno prelep!

Še domačinu namenimo par minut, na soncu se razteguje prav tako kot mi. Ali pa še bolj, je pač mačkon.

Ne, tistim v dolini prav nič ne zavidamo!

Se pa kar ne moremo nagledat pokrajine,

kar naprej se ustavljamo, čakamo, slikamo, 

se sprehajamo.

Še mimo kapelice in treba bo počasi v dolino!

Pa nam kar ne gre. Ustavimo se še pri Sv. Ahaciju, tam imamo celo malico. Nihče noče v dolino, tam je megla, tule gor pa... 

In ko malo bolj pogledaš okoli sebe, včasih vidiš še kaj, česar sploh nisi pričakoval. Je Raduha res tako presneto blizu ali je bil res le enkraten dan?!

Vsekakor smo 2017 kar dobro začeli, vsaj po naših kriterijih.

Naj nam uspe v prihajajočem letu biti velikokrat nad dolino!

 

 

Tags: ,

domači kraji | hribi

Kraške poti

by piskec 20. november 2017 11:50

No, na Krasu nimajo težav z inverzijo in meglami in podobno svinjarijo.

Zato smo šli ob Božiču 2016 še malo pogledat Nono, a povsem brez sprehoda ni šlo. Vsaj do Tomaja bomo pa že šli!

Na Krasu je velikokrat prekrasno, gledano od znotraj skozi okno, a se potem izkaže, da piha ali da je svinjsko mraz. No, tokrat ni bilo nič od tega. Zunaj je bilo še lepše, kot odznotraj! Nobenega vetra, nobenega mraza.

Tam nekje že čisto pred Tomajem pa v daljavi vidimo... hm, ja, seveda, ovce! Pa se te ovce malo premaknejo, pa se nam ne zdi več, da so ovce. Psi? Kakšni psi neki... prašiči? Hm, kaj je zdaj to za ena žival?

Pa so k sreči prišli direktno k nam, so že kaj pričakovali, da smo si jih lahko ogledali. Hja, prašiči z ovčjo dlako, nekako tako. Povsem zmedeni smo morali seveda takoj pogledat, kaj je to za eno čudo. Mangalica: prašič, ki zgleda kot ovca in se vede kot pes.

Vsaj ene živali, ki so zunaj in ne životarijo v hlevu.

Cerkev Sv. Petra in Pavla, zraven pa so vse stanovanja. Vsaj tako se nam je zdelo. Nekoč sem tule moral že bit, mi je bilo nekam znano, a težko je s temi spomini, vedno bolj se oddaljujejo. Presneto!

Nam se pa seveda ni nikamor mudilo. Kar tam smo sloneli, sedeli, se naslanjali in čakali kdaj lep dan mine.

K sreči ga ni hotelo minit prav hitro, smo ga še veselo potrebovali. Pa čeprav za poležavanje v travi.

Po tistih zmrzlinah domače megle nam je kraško sonce vsaj za nekaj časa spet napolnilo baterije.

Seveda pa se v tem svetu vse izravna in dobra plat ima vedno tudi svoj nasprotni pol. Čeprav tega takrat še nismo vedeli, pa smo bili takole v malo večjem številu zadnjič na obisku pri Noni.

Tags: ,

domači kraji

Premagovati inverzijo

by piskec 6. november 2017 14:09

Predbožični čas je bil v letu 2016 s stališča inverzije super zanimiv. A je to pomenilo, da si moral it gor, gor nad meglo!

In me je seveda tiščalo in tiščalo in tiščalo. Dokler se je pač dalo, potem me je pa odneslo proti hribom kar med tednom. Vsaj na Velko je bilo treba it.

Kakor je bilo do Primoža trpljenje v megli, pa se je kmalu nad Primožem razjasnilo. O, ja, in to kako!

Mahnil sem jo po lovski do Kisovca, pozdravit Tomija 

nato pa še naprej do Domžalskega doma. Povsod sem samo gledal in porival odprto čeljust nazaj gor. Kako naj ne bi!

S Pasje peči se mi sploh ni dalo več dol. Bil sem v kratkih rokavih (20.12.!), bilo je toplo s prekrasnimi razgledi, v dolini pa...

O, saj, prehod med meglo in soncem je bil prekrasen, srce je kar igralo,

a kaj, ko si potem potopil direkt v meglen zdrizast minus dve. Bljaki.

Kaj torej narest?

Ja, večkrat it! Ven iz megle, gor, gor, gor!

Tags: ,

domači kraji | hribi

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS