To je bil tako super izlet, da je Helena celo že vse napisala! 

Kljub temu pa moram še jaz pristaviti svoj lonček, ne gre, da ne bi bilo (še) moje zgodbe.

Začelo se je z drugim (ali pa je bil že tretji?) vročinskim valom. Resnična vročina, a v hribih presneto stabilno vreme. Neverjetno - tudi v Kamniških!

Zato se je Helena v petek kar na hitro spomnila - pejmo mi krivico od zadnjič popravit! Seveda sem se takoj strinjal, v hribih bo sicer res še vedno vroče, a sigurno manj vroče. Sploh pa - če imaš dva dni obljubljene vročine brez neviht, dežja in podobnih vremenskih neprilik, potem je it v hribe že skoraj dolžnost!

Pejmo torej malo pogledat v Logarsko dolino in se nekako prebit nazaj. En tak mali krog, se gor, v višine, hladit.

Tako v soboto, 18.7. spet nismo vstali prezgodaj, čemu bi le? Dan je obetal, časa pa je bilo več kot dovolj. Po planu naj bi prišli na drugi strani do Koče na Klemenči jami, to pa ne bi smelo biti pretežko!

Smo hoteli začet hoditi vsaj pred osmo, da nas ne bo sonce prekmalu lovilo, a vse ne gre tako enostavno! Parkiramo, se oblečemo, navlečemo težke nahrbtnike in se odpravimo. A takoj za vogalom, čaki... a ni tole Mladen? Pa glej, gor kavo pije Ingrid! Ha!

Jasno, da smo poklepetali, srečanja s prijatelji ne izpustiš!

Malce smo bolj pozni, a nič hudega, dan je julija še vedno presneto dolg. Odhod 8:30h.

Do Sedla pa bomo tudi kmalu!

V začetku sploh nič ne slikamo. Šele začetek je, v gozdu je še prijetno hladno. Za Pastirci pa pokukamo na plano in sonce nas začne žgat. 

Pa še teren se postavi pokonci! Kar malce preveč, se nam zdi...

Večina jih že maha navzdol, mi pa prav počasi gor.

Ne vem, če sem že kdaj rabil 3:30h na Kamniško sedlo... No, tokrat nam je uspelo, skoraj čisto po časovnici, za katero nikoli ne vem, zakaj je toliko raztegnjena. A s težkimi nahrbtniki in v vročinskem valu se to zgleda tako primeri tudi nam. 

No, res pa je tudi, da se nam ni prav nič mudilo. Kaj pa bi počeli na cilju, če bi bili že prezgodaj tam? Dan je bil prekrasen, smo se raje počasi obirali.

Kamniško sedlo, 12:00 do 12:40h. 

Povsod so znanci, tudi na Sedlu! Tokrat bi bilo težko, da jih ne bi srečal. 

Obiramo se, počasi pijemo, slikamo. Planik je kolikor hočeš, ne vem, zakaj so včasih fantje morali lezt po stenah, da so jih našli. Tu jih je na vsakem koraku polno.

A priti bo treba dol, na Okrešelj, kar seveda meni dela nekaj preglavic. Sicer sem enkrat že šel tule dol, a se niti približno ne spomnim, kako je bilo. Bo prehudo?

Vsekakor sem vznemirjen, a k sreči ne preveč. Bomo šli počasi, pa bo! Pri takih kulisah to ne bi smelo predstavljat težav!

Stisnemo še obveznega selfija z Mrzlo goro v ozadju,

si nataknemo čelade in se odpravimo po poti navzdol, proti Okrešlju, proti Logarski!

Ljudi je res polno. Nekatere raje počakamo, da gredo naprej, ker ne vzbujajo zaupanja, ena velika skupina nas prehiti. Kar je dobro, vedno je bolje biti zgoraj, kamni raje letijo navzdol.

Ljudem je večinoma vseeno, do nevarnosti so indiferentni, ne vem ali je sploh ne opazijo ali se samo ne zmenijo zanjo. Po nesreči je pa najbrž prepozno karkoli jamrati. Ravno čez ta vikend se je zgodilo, da je planinka prav na tej poti dobila kamen v glavo in bila hudo poškodovana. Ne vem, ali je imela čelado.

Ljudje mimogrede plačujejo kasko za svoje avte, čelade pa jim ne gre dati na glavo. Pretežko. Tega na žalost ne razumem.

Pot sicer ni prav težka, je pa po mojem kar objektivno nevarna. Zapadlo kamenje ter prepadi, ki niso prav od muh. Je pa lepo zavarovana in nadelana. Morda pa prav vseh stopinj res ne bi bilo treba vsekat v skalo.

Smo šli počasi in sigurno. Mogoče celo preveč sigurno, ampak ni za tvegat, ane!

Nenavadno je tudi gledati, kako se ljudje radi ustavljajo za počitek direkt pod steno, še najraje čimbolj v smeri pod potjo. Mi jo ponavadi ucvremo še kakih sto metrov naprej, da imaš potem mir in lahko v miru počivaš in ti ni treba kar naprej poslušat ali kaj dol leti...

Stena je strma, a kratka, potem si pa hitro na Okrešlju. Ker smo že ravnokar bili v koči in ker je bilo povsod vse polno ljudi, smo jo mahnili kar naprej. Ura: 14:30h.

Do izvira, ki smo ga bili tako zelooooo veseli! Mrzla, sveža voda, kaj je še boljšega?! Kar ne razumem ljudi, ki kar hodijo mimo in pijejo ustekleničeno vodo... Polnjenje zalog je seveda na mestu.

Ni pa tu hudega, če polnjenje zalog izpustiš, čez dobre pol urice si lahko že v naslednji sveži, hladni vodi!

Kljub temu, da je med vodama preteklo le neke pol urice, smo ob 15:15h pri Rinki spet veselo čofotali, pili, se polivali. Res je bila vročina, res. K sreči smo našli celo svoj kotiček, kar je bilo ob tistih množicah že kar podvig!

Kar dolg postanek je bil tole, tako da se nam naprej pravzaprav sploh ni več dalo. Preveč počivanja zna škoditi.

Pa smo vseeno morali it. Mimo Kitajca (od zadnjič celo poznava njegovega psa), kjer je imel par let nazaj Tamauček svoj planinski tabor,

pa smo že pri Planinskem domu v Logarski. Tam, kjer sva zadnjič vedrila celo noč in naslednji dan. Oskrbnik se naju je še spomnil, smo lahko kakšno rekli tudi tokrat.

Pivo je pasalo ko strela, slikali smo pa šele, ko smo se že odpravljali.

Dolgo časa smo si tule vzeli, od 16:45 pa do 18h. Potem pa je že počasi bil čas, da jo mahnemo naprej. Še nekaj malega hriba imamo za danes pred seboj!

Pot je lepa, a strma. Vmes pa je polno nekih stvari, ki te motijo in ne moreš prav hitro hodit. Naprimer tolmunčki, ki se jih trudiš spit do konca. Še vedno je namreč vroče ko pri norcih, od nas le teče in škropi...

Edino nevarno mesto je pri prečenju grape, pa še to najbrž bolj v zimskih razmerah, ko lahko zdrsneš.

Potem pa se počasi že priključi druga pot skozi predor

in dobro veš, da do koče ni več daleč. Zato se ustavljamo in ustavljamo, v gozdu se hladimo, čeprav se ne moreš nikakor shladit, vročina je prehuda.

Helena ima že vsega dovolj, željno pričakuje kočo, ki pa je na koncu seveda noče in noče biti in se nam kar naprej odmika.

Končno pa le!

Pa spet hladna, sveža voda in hladno pivo! Juhej, od spodaj rabimo kar celo 1:35h, a nam prav nič ne manjka! Ura je 19:35 in prav lep večer se bo naredil. Končno tudi vročina vsaj malo popusti.

Koča na Klemenči jami ima celo improviziran tuš, ki ga seveda s pridom uporabimo, saj se vsi kar lepimo. Tuš, pivo, hrana, spanje... več, kot smo pričakovali!

Zunaj je bilo še svetlo, ko smo popadali v postelje. Zmatrančki.

Jutri pa naprej - ali pa bi moral reči nazaj, nazaj proti domu?

Otroc so me naštimal, da bi bil čimbolj podoben tistemule mlademu fantu na sliki.

Saj ne morem nič reč, neka podobnost še vedno je, ostalo je šlo pa v življenje.  Še dobro.

Koliko kaj je let med eno in drugo sliko, kaj?

Je kar hudo napisat: 32.

Mi pa smo nadaljevali naš dopust.

Tako počasi smo se premikali in delovali, da smo našli celo tistega, ki se ga skoraj ne da najti.

Je bilo treba pogledat kar večkrat in ob različnih časih dneva, da smo ga pogruntali!

Je že šlo kako morje mimo, ne da bi se vsi skupaj silili narediti najlepše slike sončnega zahoda? Na plaži nas je bilo vsaj sto, vsi s fotiči, poslikali pa smo najbrž za par deset SD kartic slik morja, ki se zliva na eno ali drugo stran.

A tudi sonček je včasih malce zloben. Najprej se je izkazalo, da sploh ne bo padel v vodo, ker je tam itak Istra in tega sploh ne more naredit. Potem se je pa še oblak vzel od kdo ve kje in sončni zahod je postal natanko tak:

Je bila pa svetloba vseeno super, fotoaparat pa je vse tako lepo oranžno naredil. 

Seveda pa smo selfija naredil v napačno smer in prepozno. Predvidljivo. Na koncu smo tako še bolj fejst. 

Naslednji dan pa je Flori morala it, smo jo kar na avtobus spremili. Do Rijeke in nato prestopat na avtobus za Lj. Sama, punca je ta prav popotnik, se je morala malo pripravit, ne more te prestrašit ena Hrvaška, če greš na Japonsko!

Ostali trije smo potem še malo potovali po Cresu, a nam ni bilo nič kaj pri srcu. Preveč vroče.

Zato smo eno jutro sklenili, da gremo spet gor. Na hrib. Tokrat iz Nerezin, malce kasneje kot prejšnjič, bomo naprej zajca ali dva spustil.

Izkazalo se je, da smo jih spustil naprej kar več deset. Je bila že skoraj gneča...

Koze se pa ne pustijo motit, najvišje so listki najbolj slastni!

Pot je zanimiva, saj dela take grozno dolge serpentine. Tako, da greš večkrat kar malo dol, toliko so dolge. Pravzaprav nisem uspel razumet načina, kako je nadelana pot. Mnogo lažje bi bilo, če bi šla kar naravnost gor. Čeprav bi najbrž potem mnogi mnogo bolj sopihali, kot so že. No, pa ne mi, mi smo imel kondicijo.

Sicer si pa kmalu gor, mimogrede.

Sva imela zadnjič prav - "do naslednjič!". Sv. Mikul je počakal, čeprav že malo nagnjen.

Ker dol ne moreš it po isti poti, smo šli dol po grebenu, kar je bila super dobra ideja.

Še Leander se je navlekel do konca in še danes rad vpraša, kdaj bomo šli že ta greben prehodit?! Tjale dol, do konca!

Do sedla Počivalice, nato pa zaviješ ostro levo in dol spet do Nerezin. Smo bili kar malce žalostni, da se je za nas greben (pre)kmalu zaključil.

Da ne bo pomote: čeprav na slikah ni videt, z nami je bilo je (n+7)*3 ljudi, vendar smo mojstri slikanja. 

Na koncu je bilo treba še konček po cesti, po avto sem pa v tisti vročini kar lepo odtekel. Včasih presenetim še sebe, najprej se mi nič ne da, na koncu bi pa skakal, tekel in kdo ve, kaj še.

Ne, letos me vročina nič kaj dosti ni motila. Vročinski vali gor ali dol.

Po ohladitvi z avtoklimo smo šli pa še preganjat preteklost v Bučanje. Tja, kjer je v mladih letih stregla Helena, uf, še vedno je fina senca borovcev in še vedno je dobro pivo. Še posebej, če prideš dol s hriba.

A smo zavili še v bolj daljno preteklost, v čas šolskih letovanj, kolonij. O, daleč je to, daleč! A še vedno vse živo, tradicija se nadaljuje. Vsaj s prti, ki so še isti od takrat. 

Nato smo ponovno zdržali kak dan ali pa dva, se kopali, se hladili, se igrali z rakovicami.

Na koncu pa pod izgovorom, da gremo slikat sončni zahod malo višje, spet lezli na hrib. Tokrat zvečer in to le do planinskega doma. 

Tam smo lahko ponudili večerjo domačim ovcam

na koncu pa zahoda sploh nismo slikali. Smo si bili enotni, da imamo slik sončnih zahodov za to leto dovolj. 

Do teme nismo zdržali, dan je v začetku julija še dolg kot ponedeljek. 

A z Osorščico smo bili nadvse zadovoljni. Lep greben je in ima prekrasne razglede. Bo res treba enkrat še prečit cel greben. Pa še take fajne markacije majo!

Naslednji dan smo imeli vročine in enega in istega mesta dovolj. Ne vem, če smo sploh že kdaj zdržali toliko časa na enem mestu. No, poskusili smo in bilo je fino, ampak naj bo tega dovolj. Drugo leto bo treba uvest kaj drugega.

Jaz tako ali tako v vseh teh dneh - kljub temu, da nisem imel nobenega izgovora - nisem prebral niti ene knjige, pravzaprav knjige nisem niti odprl. Pa ne bi vedel, zakaj, kar nekako ni šlo... Mogoče potem drugo leto, ko se bomo spet selili?

Ustavili smo se še v mestu Cres - končno enkrat - se malo sprehodili, šli na kavo, neuspešno iskali pekarno 

in se odpeljali domov.

S trajektom smo imeli srečo, čakali smo vsega skupaj deset minut. Je pa hecno plul, saj je naciljal Opatijo in smo se vsi spraševali, kam neki nas bo sploh odpeljal. Smo zgrešili ta pravi trajekt? Je bila kaka sprememba? Pa se je izkazalo, da je bila tista mala pika v daljavi ena ogromna kontejnerska ladja, ki nam je ravno sekala pot. A ko smo začeli pot, je bila le pikica na obzorju, kdo bi si mislil, da bi lahko sploh prišli skupaj! 

Pa smo jo obšli le par sto metrov za njo in odvili nato v čisto nasprotno smer, tako da se je vse poravnalo.

Še iskanje pekarne po Opatiji potem pa pot domov. Ki je pač pot domov, malce vesela in malce žalostna. Si vesel, da si doma in si žalosten, ker nisi več na dopustu.

Ampak saj nismo še čisto končali, bo pa ja še kaj dopusta, ne?

In tako se nam je končno uspelo prebit do morja!

Po šolskih obveznostih, urejanju in barvanju Tamaučkove sobe (malce pred dvanajstico je dobil svojo sobo!) in vodenju na Veliko planino, smo 28.6. končno odrinili od doma.

Počasi, tako, kot gremo v hribe. Ne prezgodaj, brez nepotrebnih sekirancij. Zvečer je spakirano, zjutraj naloženo, nedeljska kava, pa gremo.

V nedeljo seveda ni gneče, daleč so časi, ko nismo hoteli izgubit niti ure, pa smo potem čepeli v kakšni gužvi ure in ure. Klinc, v tednu je mnogo več tistih dni, ko tudi poleti ni gneče. Mirni živci pa so v najinih letih vsekakor mnogo bolj cenjeni.

Zato smo kar naenkrat že na trajektu, še obrnili se nismo dobro, čistilcem oken smo le pomahali, niti niso težili preveč, le kakšen medklic iz sence se je slišal. Dlje jim ni uspelo prit.

Letos smo celo točno vedeli, kam čmo prit. Kamp Preko mosta smo si že doma zacahnali, najbrž ravno zaradi njegove skromnosti. In če se ne moreš odločit ali bi bil na Cresu ali na Lošinju, je tole čisto prava izbira, ne?

Se mi pa zdi, da smo bili edini prebivalci naše dežele, ki s seboj nismo imeli koles. Niso pa vsi opazili tega, da smo direkt pod hribom. In to je bilo zelo pomembno, saj je prav ta hrib več ali manj krojil naš dopust.

Ob petih popoldan smo že veselo gledali ročno premikanje mosta

in plutje vsega bolj ali manj plovnega preko kanala.

Most se odpira ob 9h in 17h in prav vsakič je turistična atrakcija. Pa ne samo turistična, tudi domačini se velikokrat najdejo tam, opazujejo, kramljajo in pregledujejo stanje sezone, ki se najbrž pozna po številu ladjic, ki pluje skozi kanal.

Skratka, že v osnovi ima Osor dva dogodka na dan. In tudi, če si že stokrat videl premikanje mosta, si vseeno še vedno stegnil glavo, da si videl, kaj bo šlo tokrat skozi, kakšna gužva je kaj in kakšno je stanje duha nasploh.

Plaže niso bile nič posebnega, parkrat smo hodili bolj stran, a po kozjih stezah, kačah in milijonih pajkov smo se potem raje držali domačega mesteca.

Bolj kot je bilo vroče, bližje smo ostajali. Prve dni smo se namreč zvečer še nekaj oblačili, potem pa se kmalu tudi ponoči nismo mogli več bolj slečti, kot smo se že. Vročinski val je prihajal.

Nas pa je zajel čisto pravi dopust,

kjer smo v prvih dneh pač delali tisto, kar se dela na dopustu: voziš se naokoli po manjših in večjih krajih in špilaš turista.

Slikaš. Vse.

Za hrib smo se najprej dogovarjali kar dolgo časa. Cele štiri dni. Al gremo zjutraj, čez dan al zvečer? Kdaj bo dovolj hladno, da sploh lahko gremo? Kdo bi sploh šel? Komu se sploh da?!

Ampak samo z dogovarjanjem nihče še ni prav daleč prišel.

Tako da sta ta stara dva prvi dan julija vstala še v temi in ob prvi svetlobi odšla iz kampa. Dost mava!

Prjatla sva srečala kmalu. K sreči je bil s poti, ker smo bili vsi kar malce presenečeni. Ker pa je zgleda kar dober primerek, sem bil vesel, da ni bil preveč presenečen.

Fanta sva srečala v naslednjih dneh še enkrat, takrat pa sredi poti, izza ovinka. Seveda smo vsi obstali kot vkopani, se malo gledali, opazili, da se poznamo in šli vsak svojo pot.

Jep, kar dober primerek. Je lepo počakal, da ga slikava in naju budno motril, ko sva šla mimo.

Sva pa v parih minutah hoje spoznala, da preveč zgodaj sploh ni dobro začenjati! Človek mora vedno spustit kakšnega zajca naprej, ki vodi, enega, ki pobira vse te pajčevine!

Aaaa, koliko pajčevin!? Celo pot do gor, slabi dve uri, sem v rokah držal palico in mahal gor in dol, da sem pobiral vse pajčevine. Tako sem imel največji muskelfiber prav v roki. Hm.

Saj pri nas so včasih tudi pajčevine, ampak tule je bilo to povsem nekaj drugega... Velikosti, predvsem pa količina, oh, količina! Najprej tisti spodnji, ob gležnjih, potem tisti pri kolenih, nato nekje na prsih in nato tisti direkt čez oči. K sreči so tisti, ta največji pajki, malce višje, nad mojo glavo. Sem pa vseeno moral kar naprej pazit, takega pa res ne bi hotel dobit na faco...

Če je imel pajek pod par centimetrov, sploh ni bil več zanimiv, ga sploh nisva več obravnavala kot pajka...

Kmalu sva bila potem že na grebenu, postajalo je že vroče. Čeprav od daleč zgleda, da bo vse golo, pa se izkaže da ni. Vse je tak nizek gozd. Ravno prav za pajčevine...

K sreči sta potem dva - naše dežele lista, kaj pa drugega! - prišla iz druge smeri in vsi smo si v en glas oddahnili - konec pajčevin, juhuhuu!

Ni pa ta pot po grebenu za vsakogar, vmes je celo zavarovana! In le kakšno ime so ji dali?

Še dolgo sem se smejal na ta račun...

Greben je bil potem kar dolg, do Televrina, najvišjega vrha Osorščice, sva vsega skupaj rabila približno uro in tričetrt. 

Ker vpisnih knjig ni, ljudje v škatle mečejo listke s svojimi imeni. Zanimivo, ampak midva svojega papirja nisva pustila tam.

Potem se greben nadaljuje, najprej greš mimo tv stolpa, odkoder na drugo stran pelje spet neka zavarovana pot. - zajle. Tole južno stran, tam okrog Vele jame, bo treva enkrat probat, še veliko je za prehodit!

Ne da se nama niti do jame na drugi strani, ker pač - spet - ne piše, koliko je do nje, na koncu se nama ne da niti do Sv. Mikule, malce naprej po grebenu.

"Za drugič", si rečeva, kot tolikokrat doslej.

Pa greva nazaj, pomahava avtohtonim kozorogom teh hribov

in se vrneva po dolgočasni cesti. Da ja ne bi hodila po isti poti.

A tam, kjer sva prej prišla od spodaj na greben, jo zdaj mahneva naprej po grebenu.

Zadaj pa se že vidi planinski dom Sv. Gaudent.

O, presenečenja! Malce sicer v delu, a presneto prijeten kraj! 

Seveda sva takoj navezala stike in ni hudir, da ne bomo enkrat jeseni/spomladi dali skoz cel ta greben Osorščice. Prekrasno, prekrasno!

Nama pa je v tisti že dobro začenjajoči se vročini najbolj pasalo... no, kaj?

Tole bi morale bit obvezne tablice na vseh poteh! Ja!

Prvo pivo je padlo v naju, kot da ga ne bi bilo. No, drugo se je pa naselilo direkt v noge in sva jo morala popihat, še preden bi si zaželela tretje. Ura je bila šele devet, zunaj pa že taka vročina, da sva več ali manj mežikala.

Ob desetih sva bila že kot dva popotnika v Sahari, ko sva se končno prebila nazaj do kampa. Kljub temu, da sva bila pripravljena z dovolj tekočine, kondicije in podobno.

Ker smo imeli šotora točno ob poti na Osorščico, smo lahko vsak dan opazovali pohodnike, malo manj pohodnike in enormne količine kolesarjev, kako so se spopadali s hribom. No, bolj zanimivo jih je bilo opazovat, ko so prihajali dol... Prvi vročinski val je dal nekaterim kar vetra!

Midva pa še nisva dobro prišla dol, ko sva že razmišljala, kdaj greva naslednjič gor. Samo ne navsezgodaj!

Pa jutri tudi še ne, smo vseeno še vedno na dopustu!

Ne, konec junija še kar nismo mogli na morje.

Najprej nas je zafrknila šola s taborom prav do 24.6., potem pa sva jasno obljubila, da 27.6. pomagava še prijateljem iz PD Glas Istre, ko pripeljejo avtobus pohodnikov na Veliko planino. 

Vse to je seveda sovpadalo z Zlatorogovo transverzalo ponosa na Veliki planini, v našem, PD Domžale, Domu na Mali planini. 

Seveda sva morala pomagat. Rade volje.

Tokrat niso pripeljali polne žurerske ekipe, kot lani, za dva dni, a vseeno so mimogrede nabrali cel avtobus pohodnikov. Manj izkušenih, a vseeno željnih novih izkušenj.

Zato jih nismo preveč matrali, so parkirali v kamnolomu in smo šli po svinjski gor in mimo Marjaninih njiv dol.

Dopoldan je bilo vreme še kar ok, vse lepo zeleno.

Malo smo jo mahnili po cesti, ravno za ogrevanje, a škoda bi bilo iti gor in dol po isti poti.

Ena skupinska na Gojški:

Seveda sva jih peljala skozi vrata, da se nama ne bodo kregali gor na Planini!

potem smo pa že padli v naročje harmonike in žura!

Še midva sva se slikala s Petrom, ki nama je nekoč davno naredil tako dobre trniče!

Sprehodili smo se še naokrog, muzej, Vetrnice

Zeleni rob, Gradišče itd., ta dan si lahko srečal marsikaj

Na žalost pa se je potem vreme precej poslabšalo in je začelo kar dobro deževati zato je tudi kar naenkrat zmanjkalo slik.

Še kakšno pivo v Domžalcu, kjer so se tudi vsi razbežali in je bilo obiska že konec. Mimo Marjaninih njiv do avtobusa nas je potem še dodobra opralo, a vseeno so bili gostje po kasnejših pričevanjih zelo zadovoljni.

Kar nama je seveda v veselje! Morje bo že počakalo.

Tamauček je šel z nama, a se mu je uspelo dovolj dobro skrivat, da ni niti na eni fotki. Sem moral že dobro razmislit ali je sploh bil ali ne... Lump.

Ingrid, naslednje leto pa en avtobus iz Stahovice, ok? 

Začelo se je seveda z igro. Znam ugotovit, kaj je na sliki?

Velikokrat se grem to igro, vedno, ko so slikane kakšne gore, sploh pri takih planinskih koledarjih. Tole je PZS koledar za leto 2015.

Vse ostale slike so mi šle, tale April pa mi je delal težave. Pojma nisem imel, kam tole paše. No, imel sem par idej, a zdaj, ko vem, kaj je na sliki, nisem nor, da bi to povedal. Blamaža.

Res mi je šlo na živce, sem pregledal cel koledar, kje bi kaj pisalo, a seveda je to preveč za pisat, vsi ljudje itak to vedo. V naslednjem koraku sem hotel it na internet tole nekako najt, a mi je kar nekaj časa zmanjkalo, nato pa je zanimanje popustilo in stvar sem pospravil v tisti kotiček, kjer so... no, hm, ja, tiste nerešene stvari pač.

Potem pa se zadnjič "sprehajava" tamle po Solčavski panoramski cesti in hopla:

tole sicer nisva slikala s SPC, je slikano malce prej, a tudi s tu se že vidi značilna oblika Ojstrice, ki kraljuje takole nad Robanovim kotom.

In v meni je nekaj naredilo "ckkkkkkk!" - če bi bil strip, bi se seveda prižgala žarnica nad mojo glavo. Prostorček za nerešene primere je kar oživel, a ker s seboj nisem imel koledarja, nisem bil povsem prepričan. Se mi je pa hudo dozdevalo, da bom ugotovil, s kje je tista presneta slika posneta... Ha, še je pravica na tem svetu!

A štoriji še ni konca. Kje pa! Kocke se še niso povsem usedle na prava mesta. Še malo jih je bilo treba strest.

V deževnem jutru naslednjega dne nato v Domu planincev pijeva kavico in listava knjige po katerih so pisali bivši predsedniki

in kar naenkrat... spet... hopla: 

Za tole pa sem bil prepričan, tudi brez koledarja, da je skoraj isti motiv. V knjigi Matevža Lenarčiča Krajinski park Logarska dolina, Solčavsko, njegova slika.

Zgleda je dobrih dvajset let pozneje čas za novo fotko s skoraj istega mesta. Spomladi, s cvetočimi drevesi in če dobro pogledaš tudi z malo rdečo markacijsko tablico na ovinku. Dvajset let prej tablice ni bilo, kdo ve, sta bili tudi drevesi?

Ker sem bil siten, sem šel še raziskat točen kraj, s kjer je bilo to slikano. Kar po zemljevidu, kmetija Tolstovršnik, vsaj tako piše na karti. Drevesi sta, tablica pa z malce dodatne domišljije.

In kocke so se lepo zložile. Same.

Solčavska panoramska cesta je tako za nama. Dolga je bila, ni kaj.

Pa še precej slabo načrtovana z moje strani, načrtoval sem namreč 3h od Grohota do Doma planincev. Ha! Bolj se res ne bi mogel zmotit... 

Kljub temu, da sva se malo vozila z avtom, meni se je zdelo, da se voziva pol ure, na koncu pa se je izkazalo, da sva z avtom naredila le nekih 2,5km. Za kar sva pa še vedno hvaležna, saj je bil ravno odsek, ki gre kar naprej navzgor in navzgor.

Če dodava še eno uro od Grohota do Panoramske ceste in še 1h po Logarski, bi potrebovala skupaj nekih 6h. Ne pa 3h, ha, načrtovalec! Bi bilo dobro prej preverit kilometre, ne pa kar na palec, kaj?

Sicer pa - nama ni nič nucalo, vreme se je tako ali tako odločilo drugače... 

V Logarski sva bila enkrat tudi s Tamaučkom, star je bil le kak mesec, nič več. Od takrat je ostalo le par slik, kdo ve zakaj, vse kaže, da nisva prav veliko slikala... A v glavi sem imel točno tole sliko, ki sva jo tudi tokrat zagledala! Ja, tukajle morava zavit dol! 

Markacija je bila, prej sem se pozanimal tudi pri domačinih in vsi so potrdili. Bilo pa je sumljivo, ker so vsi govorili o vlaki, nihče ni nič rekel o markirani poti. Vlaka levo, vlaka desno, samo po vlaki naj bi šla in bi prišla enostavno in lepo dol!

Ker pa sva midva ta prava planinca, jaz celo strokovni sodelavec prav za markacije, se ne dava zavest in zvesto slediva markacijam!

Izkazalo se je, da je pot strma ko hudir in povsem neobljudena, kdo ve, kdo je tule nazadnje hodil... A za razliko od vedno, tokrat nisem imel težav jaz, temveč Helena. Ni in ni ji šlo dol po tisti strmini, meni pa se ni zdelo prav nič hudega. Najbrž težak nahrbtnik naredi svoje in če je celotna pot v listju in žiru, kjer si kot na kotalkah, to najbrž terja davek.

Še domačin spodaj, čez katerega dvorišče z zoprnim psom sva morala it, se je spraševal, zakaj nisva šla po vlaki. Jebela cesta, pa vlaka! Kje pa si, hudirja?

No, sem jo vsaj doma potem našel. Na karti, ortofoto. Res je tam, samo tam zgoraj ne bi smela zavit, pa bi bilo. A kdo je vedel, kaj?! Prišla bi par sto metrov nižje in brez težav, brez hudih strmin.

A tudi tako sva bila čisto zadovoljna, ko si dol, pozabiš na težave, ki si jih imel gor. In tudi Helena je dobila nazaj nasmešek.

Potem pa spet presenečenje in prijaznost ljudi v Logarski. Pri kočici za pobiranje cestnine sva se seveda zaklepetala in ni minilo par minut, ko nama je fant že ponudil prevoz - gre itak do Koče pod slapom Rinka in naju rade volje pelje.

Jasno, da sva pograbila. Malo tudi zato, ker je bila še ura do konca njegovega dela in sva se lahko še malo spočila. Namočila noge in še kaj več! Sicer ne v Savinji, saj je tam še ni, je bila Jezera čisto ok.

Lahko sva si celo enkrat od blizu ogledala Kapelo Kristusa Kralja

predvsem sva pa lahko v miru razmislila, kako naprej. Ker to sploh ni bilo enostavno. Že cel teden so namreč obljubljali prehod fronte v torek. A nihče ni takrat še vedel ali bo fronta zgodnja ali pozna, bo prišla že dopoldan ali šele popoldan, zvečer. Če bi prišla popoldan, bi midva lahko bila tačas že na Kamniškem sedlu, če bi bila zelo pozna, morda celo na Korošici?

Vse je bilo res odvisno od vremena. Dobesedno. Možnosti je bilo namreč veliko - greva ta dan še višje, na Klemenčo jamo ali morda Okrešelj? Če sva potem jutri zgodnja sva hitro na drugi, kamniški strani. Mogoče se lahko celo potrudiva do Kamniškega sedla, ura še ni bila tako pozna, dan pa junija dolg.

In potem gledava karte, spremljava forum, znance in znalce in spoznava, da vse kaže, da bo situacija slaba. V takem pa jaz sigurno ne bom lezel po hribih, nimam teh želja. Preostane nama le, da greva do Doma planincev v Logarski. Če greva previsoko (Klemenča, Okrešelj) bo čisto mogoče, da bova morala potem v dežju navzdol. Kakšnega velikega smisla v tem pa nisva videla.

In naju je prijazni fant z gipsom na roki naložil v Clia, ki je bil še bolj poln, kot prej Polo in smo šli! Resnično hvala!!!

Kako urico sva potem zdržala, Dom je sicer super, a naju je že srbelo. Greva vsaj malce naokrog, saj še ne dežuje!

O, glej, tule se gre na Klemenčo jamo in naprej na Ojstrico, Korošico. Midva sva šla nazadnje po drugi poti.

Našla sva še spodnjo postajo žičnice in se čudila, zakaj nima motorja tu spodaj? Je motor zgoraj? Ni to malo nenavadno? Je motor nekdo gor znosil in zakaj? Ali pa ima motor sam voziček? Hm... kdo ve, kdaj bova razkrila to skrivnost!

 

A Helena kar ni imela dovolj: "glej, tule je en slap narisan! Kje pa je?" In sva rintala direktno v hrib po hudih strminah, kot da ne bi že cel dan hodila...

Sva ga odkrila, slap Sušica. S tegale nekoč davno pozabljenega štanta, na kar je opozarjalo par kosov obdelanega lesa, je bil še posebno super!

Sva ga šla pa pogledat tudi od spodaj. Jasno.

Vreme pa se je kisalo in vedno bolj sva bila vesela, da sva se odločila prav. Kotliči, kjer sva se podila že(!) dve leti nazaj, niso dajali prav lepe podobe.

In tudi Kamniško sedlo je je vedno bolj zavijalo v oblake. Šele doma sem potem opazil zastavo na vrhu Sedla, sploh nisem vedel, da se vidi od tule...

V Domu planincev sva bila - poleg prijaznega osebja - edina. Kdo drug pa še hodi naokrog v takem? Tako sva imela tuš, kopalnico in skupna ležišča čisto zase!

Takole sva jo torej mahala drugi dan, 23km in 1500 višincev gor ter 2200 dol v 9:10h. Tista 2,5km vožnje je tudi notri, se mi ne da odštevat.

Spala sva ko polha, sva pa oba slišala, da je že ponoči začelo deževat in sva najbrž zaradi tega spala naprej še bolj sladko. Če bi bila kje višje, bi morala pa v dežju dol... tralala.

In potem je zlivalo cel dan.

Še na drugo stran doline se ni videlo!

Midva pa počasi kavice, knjige, hrana. Še bolje kot na dopustu, mnogo bolje!

Na žalost pa vse skupaj ni bilo ravno poceni. Na sliki je namreč za 14,20€ robe, izstopali so predvsem štruklji, tako po dobrem, kot tudi po ceni! Spanje pa po 12,60€, Ker pa sva se imela super in ker so bili vsi super prijazni, nama prav nič ni bilo žal, dobre stvari pač stanejo.

Ker pa nisva prišla na drugo stran, sva seveda morala nekako narest, da prideva bližje domačim krajem. Tadeje ne moreva matrat do Logarske. Avtobus? K sreči je šel en, okrog 13h, na tega sva potem čakala. Torej vsaj do 13h en velik miiiiir!

Oskrbnik naju je nato še prav prijazno peljal do Plesnika, kjer je avtobusna postaja. Zunaj je namreč zlivalo in zlivalo, po dveh metrih bi bila premočena ko zajca. Tako je bila to že tretja lepa izkušnja prijaznih domačinov, prav super sva se počutila!

V Plesniku sva parkrat že bila, najbrž so bili neki drugi časi, zadnje čase pa je za naju preprosto predrag.  

Domač bio eko jabolčni čaj z medom je že lahko super, a cena 3€ se mi je vseeno malo zataknila v grlu in tisti med je šel bolj počasi dol.

Ko je bil počasi čas odhoda in sva pod nalivom potem letela na avtobus, sem pogledal malo nazaj in me je kar presunilo! Palenk je postal prav divji, v naravi se je to še mnogo bolj strašno videlo, kot zdaj na fotki! In bučanje! Huh...

Sem bil kar vesel, da ne sedim več v hotelu in da greva. 

V takih nalivih se Savinja precej razbohoti! Če je nisi navajen, je vse kar strašno!

Avtobus je bil potem povsem posebna zadeva. S 7,20€ za prevoz do Celja, ki se mi je zdelo v hudem neskladju s 3€ za čaj, naju je prijetno presenetil, pričakoval sem seveda višjo ceno.

Do Ljubnega smo se ustavljali par metrov pred postajo in čeprav je bilo na postajah polno ljudi, nihče ni šel gor. Pa gledava in gledava in nič nama ni jasno...

Po Ljubnem pa kar naenkrat - vsi gor. In sem šel vprašat, kaj hudirja se dogaja?! Izkazalo se je, da obstaja za nami še delavski bus, s katerim redna linija sodeluje. Ljudi je namreč preveč samo za delavski bus, zato mu redna linija pomaga. Pol poti je en v vodstvu, drugo polovico drugi in tako lepo speljeta vse.

Še najbolj zanimivo je bilo, da so to vsi vedeli, sicer pa so se VSI poznali. Voznik je točno vedel, kje ustavit in kje ne bo nikogar. Tudi, če se je človek skrival v postajni hišici, je voznik točno vedel, da je tam ta in ta. Ja, VSI so se poznali, cela dolina.

Le midva sva buljila in skušala doumet ta nezapleten in precej učinkovit sistem.

Tako ali tako pa so potem šli vsi v Nazarjih dol, direkt pred BSH, Hišni aparati, popoldanska izmena, točno pet minut pred začetkom. Še dobro, da sem in tja še stoji kakšna tovarna in daje delo celotni dolini.

Do Celja sva bila potem več ali manj sama - samo zato, ker ni bilo več šolarjev - a spoznala sva polno nekih krajev, kjer nikoli nisva bila. Ne vem, kaj sva mislila, a avtobus seveda ne gre direktno v Celje, temveč obrede vsako večjo ali manjšo vas na poti in tudi tisto dlje s poti.

Mnogo bolje bi bilo, da bi Tadeja prišla po naju nekje v bližini avtoceste, do Celja je bilo še kar daleč, sploh naokrog. Bova vedela za drugič.

Kakorkoli že je bilo s tem avtobusom, pa se je meni zdela ena taka super izkušnja, povsem domača, človeška. Mogoče pa bi morala avtobus uporabljati večkrat, kaj? Z lastnim prevoznim sredstvom so ti take stvari več ali manj skrite.

V Celju naju je pobrala Tadeja in v pozno popoldanskih urah sva se končno primajala domov.

Ker sva bila kar malo jezna na težke nahrbtnike, sva vse, čisto vse, kar sva imela, zložila na mizo in nastal je velik kup. 

Kaj sva potrebovala, česa ne? Kaj je bilo nujno, kaj ne? Vse sva tudi stehtala in spisala, tako, da je na koncu nastal spisek, magični spisek!

Zdaj pa, a se ga bova naslednjič držala ali pa bova več trenirala in nosila malo več. Navsezadnje slabih 15kg za nahrbtnik res ni tako veliko... (To zdaj lahko govorim, ko pa bi mi to kdo rekel, ko sem ga moral nosit, bi ga pa hitro dobil v glavo.)

Vseh ciljev tako nisva dosegla, a nič hudega, noben od naju ni prav ciljno usmerjen. Cilj je le smer same poti. Prilagajanje poti, odkrivanje novega, razgledi, mir, hribi, narava, veselje. To so tiste stvari, ki naju peljejo naprej, tja čez, čez hribe, bova pa že še kdaj drugič prišla!

Kot pika na i vsemu pa je vsako popotovanje povsem svoja zgodba in škoda bi je ne bilo povedat.

Torej, kljub čaju malce premražena, sva hitro nadaljevala najino pot po grebenu.

Spet mimo novih in novih izvirov, prav v posmeh vsem litrom prenašanim na najinih hrbtih. A se vseeno človek kar naprej tolaži: "za vsak slučaj! Kaj pa, če zmanjka, a?!"

No, seveda je potem ne zmanjka.

Sva pa vseeno hitro prišla do tam nekje okoli Bele peči. Bela peč je prelaz, pa vrh in najbrž tudi planina, čeprav eksaktno ne piše na karti. No, piše, ampak precej daleč stran. Je pa na karti ta prelaz kar nekako pomembno označen, v naravi pa pravzaprav prelaza niti ne opaziš. Sem pa potem prebral - ne, nisem sam opazil! -, da sva se tu poslovila od vulkanskih kamnin Smrekovškega pogorja in spet prišla na dobri, stari apnenec. Zato je ta prelaz pomemben. 

Uporaba kovinskih ploščic za markacije je bila nekomu všeč, škoda le, da vse skupaj ni bilo centrirano, ampak odrezano malce nerodno. Čemu takole zadevo pribit na drevo, ne vem.

Potem pa planina Vodol. O, to pa je povsem nekaj drugega! Po karti si tegale sploh nisem takole predstavljal! Prekrasno! S pogledom na Menino, a?

Pa polno otroškega živ žav-a - imeli so namreč kar solidno nogometno igrišče. Pa planšarija, pa... oh, res je bilo prekrasno. Malce višje pa še lovski dom, s pregledom nad celo počasi se spuščajočo dolino.

Res, malce sva kar obstala. Se nato hitro zjezila, ker je bila pot v tem predelu precej slabo označena in sva jo komaj zadela na nasprotni strani ceste, a si malce višje vzela spet kar nekaj časa, da sva se malo spočila in napolnila najine čute z lepoto.

Ko pa sva vstala za naprej, se je pa kar naenkrat vse spremenilo. Kar naenkrat je prišla utrujenost za nama, z res težkim korakom sva začela tiste metre po pavzi. Ni se nama več dalo nikamor, vse se je začelo vleč. In kakor je malo prej pisalo, da je do Loke še 1:15h, se nama je vse skupaj še bolj vleklo, Koče na Loki pa od nikoder.

Kar malce hecno, direktno iz: "juhu, kako je lepo, nič nisva zmatrana, greva naprej, juhuhuhuuu!" v "oh, a je še daleeeč?" Potem pa planiraj, ha!

Do Planine Javorje se res vleklo kot čreva, tam je bilo potem malo bolje, sva že čutila kočo zadaj za pregibom. Pa še malce zavisti naju je gnalo mimo do zadnje pikice urejenih planšarij, koč, vikendov, oz. kdo ve, kaj je to danes. Včasih se mi na kakšni planini zdi, da so krave le nujni dodatek, le zato, da imaš lahko lepo urejen vikend.

Najin začetek - Golte pa so že daleč, presneto daleč!

Za ovinkom pa presenečenje - povsod polno sodre!

Uau, tule pa je bilo mraz, sva se pridušala, a kasneje izvedela, da je bila vsa ta sodra še od prejšnjega dne! Še dobro! Je pa bil to zelo nazoren dokaz, kako hitro jo lahko skupiš, tudi konec (vročega) junija, v (samo) sredogorju! Brez kape in rokavic nikamor!

Vsega sva imela že dovolj, ko se je koča končno le prikazala! Juhuhuuu, tole sva pa res čakala!

Koča je bila super, oskrbnika tudi, gostov kar nekaj, a brez gneče. Midva tudi solidno zmatrana, tudi do kapelice nisva zavila. Smo bili tule s Krti enkrat dolgo nazaaaaaj. Pa še polno slik od takrat!

Malo pojest, malo poklepetat, potem sva se pa kar pobrala spat. Spanje v sobi za štiri, kjer sva bila sama, po 11€, čaj po 1€, hrana 3 - 4€, zelo ugodno!

Za prvi dan je bilo to to! 26km, 2200 višinskih metrov in 10:40 hoje, razgledov, počitkov in veselja.

Naslednje jutro sva vstala skoraj prva, čeprav že pozno. Mladi fantje in dekleta, ki so že zvečer na polno jedli, so pojedli še enkrat toliko za zajtrk. Midva pa tisti ubogi košček kruha ali pa še tega ne, pa še to je preveč! Ah, mladost!

Kljub temu, da je bila že skoraj sedem, sva tudi hodit začela prva. Res pa je, da so naju vsi ostali hitro dohiteli. Sploh ta mlade je kar odstrelilo naprej, sva jih pa vseeno spet srečala na vrhu.

Je bilo pa zjutraj vse tako presneto mokro, blatno, vlažno... prav bljaki, čeprav od daleč ni zgledalo. Vse je bilo blatno in vse je drselo ko na drsalnici.  

Se mi kar zdi, da je tako več ali manj kar naprej. Voda, blato, bljaki, blato, blato, voda, ehhh. Zato sem se kar naprej nekaj jezil in nikakor mi ni šlo. Pa tak presneto lep dan!

Ah, kaj vem, tale Raduha mi ni šla, tisto dobro urico in pol sem bil več ali manj siten. Pa je potem vrh vsaj malce omilil vse skupaj! S pogledom na domače gore.

Seveda sva si na vrhu privoščila kar dobro pavzo, je bilo treba spucat mojo sitnobo in nahranit male žicaroše:

nisva pa pričakovala, da so tudi planinske Kavke takole lepo obročkane, naju je kar presenetilo!

Na Raduhi še nisva bila, tudi zato sva se malo dlje zadržala, vsrkavala sva nove in nove poglede. Ojstrica s te strani je čisto drugačna, Obir, Olševa, Peca, Uršlja gora, Smrekovško pogorje, Golte. Čisto nov pogled! Grohata oz. Grohota - kakor se pač odločiš, na kateri strani boš, sploh nikoli še nisva videla, oz. sva najbrž ga, ko sva bila na Olševi, a se ga nisva zavedala!

Zdaj pa sva kar nekaj stvari pregledala, kje neki bova šla, tamle pod Olševo. Bukovnik, panoramska cesta, Sv. Duh itd.

Nič kaj vzpodbudno ni takole naprej gledat, se ti zdi svetlobna leta daleč!

Za sestop sva imela par variant, ena od variant, ki je na moji karti PZS(!) lepo označena in markirana, je prek Laneža. Na karti ne zgleda prav nič huda, niti ni črtkana, niti pikčasta, normalna pot, torej. Japajade.

Ko sva se pred pohodom pozanimala o poteh, nama je bilo čudno, da nisva našla opisa te poti. Vsaj v okviru Raduhe ne, sva jo pa našla kasneje, kot Hojnikovo zahtevno neoznačeno pot. Že P. Ficko v vodniku KSA leta 1993 piše, da se pot opušča, torej je opuščena vsaj že dvajset let. Ampak v PZS(!) karti z leta 2014 pa je še vedno narisana?! V Geopedii je pa ni, še bolj zanimivo.

Površno, nemarno.

Dol po grapi naj bi se torej midva peljala, kaj? Japajade. Še dobro, da tam na Durcah ni bilo kakšnih oznak, tabel, le za Lanež, k sreči nikjer ni pisalo Grohot/Grohat v tisti smeri...

Sestop z Raduhe prek Durc me je le čisto malo skrbel. Že od 2010, če ne že od prej, je speljana lepa nova pot in se ni treba matrat po samem melišču. Seveda tega PZS v vseh teh letih še ni "revidirala" in se pot na Raduho še vedno vodi kot zelo zahtevna pot. 

Vsaj začetek bivšega sestopa je na pogled precej zoprn. Morda zato, ker manjka kakšna zajla, ki je zdaj speljana tako, da ne hodiš tu dol.

Nova pot je res lepo speljana, morda celo preveč lepo, ima Matej prav. Načeloma bi bilo dovolj se ogniti nevarnosti, ni pa potrebno narediti avtoceste...

Je pa res zdaj Raduha kar dosti lažje dostopna.  Stopnice, mostički, položne lestvice. Ni, da ni. Lepo, estetsko. A morda vseeno malce preveč.

Bova pa morala enkrat preizkusit še plezalno na Raduho, to nama še ostane!

Pogled nazaj na Druce je kar impresiven 

midva pa mimo hiške grs in mimo potoka polnega (jasno!) hladne izvirske vode, kjer sva se načofotala, le prideva do koče.

Težko je povedati katere koče, ker enkrat je "Koča v Grohotu", drugič "Koča na Grohotu", tretjič "Koča v Grohatu" in četrtič "Koča na Grohatu". V tej deželi tipično, nihče se ne strinja, kaj šele z ostalimi, niti sam s seboj! Vedno je bolje dokazovati svoj prav, pa čeprav do konca življenja in še malce čez. 

Kdo bi razumel, da je najbrž vsem ostalim, ki pač niso s teh koncev, popolnoma vseeno? Morda bi bilo še najbolje, da dajo koči povsem drugo ime?

Kakorkoli že, pri koči spet srečava ta mlade! In ti spet jejo! Polne sklede pred njimi! Speeeet? Huh, če bi midva toliko jedla, bi bila že zdavnaj pri tristo kilah... Presneta mladina!

Je pa Solčavska stran veliko dražja, čaj se je podražil za 30% na 1,30€, pivo po 2,80€. Drag špas.

Ta mladi jo mahnejo dol proti Rogovilcu, najbrž se jim niti sanja ne, da je pot uradno zaprta, to najbrž vem samo jaz, ki se pred pohodi pozanimam. Se pa nihče drug ne sekira, pot je zaprta bolj zaradi teorije, napetosti v lokalnem PD, ne pa zaradi realne nevarnosti. Tako pač slišiva...

Cela zmeda torej okoli vseh teh poti, imen in oznak. Morda pa bi bil že čas, da se tole vse porihta?

Midva greva tako ali tako v drugo smer, proti Bukovniku, naju pa usmerijo raje po cesti, kot po poti. Pot je blatna in težko prehodna, nekaj rihtajo.

In najin makadam se začne. Doma sva se potem še kar nekaj časa prepirala, koliko in kako sva hodila po tem makadamu, zato sem šel in natančno zbral vse podatke, dolžine, višine in podobno. Rezultate bom razkril kasneje, ko v zgodbi prispeva do Logarske. Tko!

Ta makadam se res kar dobro vleče. Vsaka kmetija je turistična, le mimo njih je kos asfalta. Tako greva mimo Robnika, zatopljena vsak v svoje misli 

pa se nama čez 50-100m kar naenkrat obema nekaj utrne - "hej, saj tule sva pa midva bila!" Izkaže se, da smo tule res enkrat jedli večerjo, dolgih trinajst let nazaj je to moralo bit... Seveda vse drugače, takrat je bila tema... Je morala Helena nazaj slikat, drugače bi spet pozabila, da sva tukaj ponovno bila!

Potem spet hodiva in hodiva, vročina kar super, razgledi prekrasni, a vse se res dogaja počasi, nekje v ozadju. Tako mi šele čez čas kapne, da gledava Ojstrico.

Hm, presneto, kje sem jaz to sliko že videl, a? Nikoli še nisem bil tule (razen enkrat ponoči), kako neki mi je zdaj tole znano?

Pa je bila vročina prehuda, nisem se (še) spomnil. 

Sem mislil, da je odcep za Solčavo precej bližji, kot se je potem izkazalo, da je v resnici. Zdelo se nama je, da je na drugem koncu sveta... A tik preden sva prišla do odcepa, se gor pripeljejo spet ta mladi, ki sva jih srečevala že od včeraj. Zdaj smo že dobri znanci, en avto so pustili pri Rogovilcu, drugega pri Bukovniku. Torej so bili že zdavnaj dol, gor so že prišli po avto, midva pa še pri odcepu nisva?

Ja, takele stvari ti malce zbijejo moralo. Res.

Mimo odcepa zmarširava, še čez most nad saniranim plazom, malce naprej pa imava dovolj. K sreči so ravno naredili take lepe lesene platforme s klopcami, kamor se takile pohodniki, kot sva midva, lahko zleknejo. In sva se. Zleknila.

Se pa je že čez par minut prikazal v daljavi avto - poleg poštarja drugi, ki je šel v najino smer - in tega nisva mogla prepustiti usodi. Palec sem dal gor, se naredil vsega nedolžnega in skušal skriti dva presneto velika nahrbtnika.

A to mladenke v avtu sploh ni motilo, brez pomišljanja je ustavila na prvo, v Polo-ta sva poleg nje in otroka na zadnjem sedežu, katerega so bile samo velike oči in ga nekaj časa sploh nisva opazila, stlačila rukzake, palice in še naju!

Težak gorski svet ne daje prav veliko, a ljudje so si brez pomišljanja pripravljeni pomagati drug drugemu. Lepo, navdihujoče pravzaprav.

Ob prijetnem klepetu sva bila prav lepo dostavljena do cerkvice Sv. Duha, mladenka je zaradi naju celo še malce podaljšala svojo pot. Najlepša hvala! 

Sv. Duha sva si hotela ogledat, slikat. Če ga že vsi slikajo, ga bova pa še midva. Malce nerodno in ne prav lepo, a - kakor bi jaz rekel - dovolj dobro.

Še pogled do Potočke zijalke

in sva jo že mahala po makadamu naprej. Proti kisli vodi.

Tam sva si spet privoščila malico, malo posedela, potem pa se le odločila, da greva pogledat do te kisle vode. Pa sem se jaz zapletel v pogovor z domačini, Helena pa je šla dol pogledat, slikat.

O, izvir železne vode je že slikala:

prinesla je pa ni prav nič! Ah, jaz pa prelen, da bi še sam skočil dol... Tako mi ni preostalo drugega, kot da iz rokava potegnem ��e precej znucanega asa: "bom pa drugič, ne?"...

Potem pa le končno pridejo najlepši razgledi na Logarsko, škoda le, da vreme ni ravno najlepše:

Ko bodo do konca postavili še tole platformo, pa bo tule gor res nebeško!

Spustiva pozdrav pridnim delavcem, ki v tej vročini delajo, midva pa v zadnje pomahava Raduhi v daljavi

in počasi paziva, kje se morava levo dol odcepit od panoramske ceste. Da ne bova prišla do Pavličevega sedla... Sva se pozanimala na karti in pri domačinih, ne moreva zgrešit!

Logarska, prihajava!