Osor - I. del

by piskec 17. september 2015 13:18

In tako se nam je končno uspelo prebit do morja!

Po šolskih obveznostih, urejanju in barvanju Tamaučkove sobe (malce pred dvanajstico je dobil svojo sobo!) in vodenju na Veliko planino, smo 28.6. končno odrinili od doma.

Počasi, tako, kot gremo v hribe. Ne prezgodaj, brez nepotrebnih sekirancij. Zvečer je spakirano, zjutraj naloženo, nedeljska kava, pa gremo.

V nedeljo seveda ni gneče, daleč so časi, ko nismo hoteli izgubit niti ure, pa smo potem čepeli v kakšni gužvi ure in ure. Klinc, v tednu je mnogo več tistih dni, ko tudi poleti ni gneče. Mirni živci pa so v najinih letih vsekakor mnogo bolj cenjeni.

Zato smo kar naenkrat že na trajektu, še obrnili se nismo dobro, čistilcem oken smo le pomahali, niti niso težili preveč, le kakšen medklic iz sence se je slišal. Dlje jim ni uspelo prit.

Letos smo celo točno vedeli, kam čmo prit. Kamp Preko mosta smo si že doma zacahnali, najbrž ravno zaradi njegove skromnosti. In če se ne moreš odločit ali bi bil na Cresu ali na Lošinju, je tole čisto prava izbira, ne?

Se mi pa zdi, da smo bili edini prebivalci naše dežele, ki s seboj nismo imeli koles. Niso pa vsi opazili tega, da smo direkt pod hribom. In to je bilo zelo pomembno, saj je prav ta hrib več ali manj krojil naš dopust.

Ob petih popoldan smo že veselo gledali ročno premikanje mosta

in plutje vsega bolj ali manj plovnega preko kanala.

Most se odpira ob 9h in 17h in prav vsakič je turistična atrakcija. Pa ne samo turistična, tudi domačini se velikokrat najdejo tam, opazujejo, kramljajo in pregledujejo stanje sezone, ki se najbrž pozna po številu ladjic, ki pluje skozi kanal.

Skratka, že v osnovi ima Osor dva dogodka na dan. In tudi, če si že stokrat videl premikanje mosta, si vseeno še vedno stegnil glavo, da si videl, kaj bo šlo tokrat skozi, kakšna gužva je kaj in kakšno je stanje duha nasploh.

Plaže niso bile nič posebnega, parkrat smo hodili bolj stran, a po kozjih stezah, kačah in milijonih pajkov smo se potem raje držali domačega mesteca.

Bolj kot je bilo vroče, bližje smo ostajali. Prve dni smo se namreč zvečer še nekaj oblačili, potem pa se kmalu tudi ponoči nismo mogli več bolj slečti, kot smo se že. Vročinski val je prihajal.

Nas pa je zajel čisto pravi dopust,

kjer smo v prvih dneh pač delali tisto, kar se dela na dopustu: voziš se naokoli po manjših in večjih krajih in špilaš turista.

Slikaš. Vse.

Za hrib smo se najprej dogovarjali kar dolgo časa. Cele štiri dni. Al gremo zjutraj, čez dan al zvečer? Kdaj bo dovolj hladno, da sploh lahko gremo? Kdo bi sploh šel? Komu se sploh da?!

Ampak samo z dogovarjanjem nihče še ni prav daleč prišel.

Tako da sta ta stara dva prvi dan julija vstala še v temi in ob prvi svetlobi odšla iz kampa. Dost mava!

Prjatla sva srečala kmalu. K sreči je bil s poti, ker smo bili vsi kar malce presenečeni. Ker pa je zgleda kar dober primerek, sem bil vesel, da ni bil preveč presenečen.

Fanta sva srečala v naslednjih dneh še enkrat, takrat pa sredi poti, izza ovinka. Seveda smo vsi obstali kot vkopani, se malo gledali, opazili, da se poznamo in šli vsak svojo pot.

Jep, kar dober primerek. Je lepo počakal, da ga slikava in naju budno motril, ko sva šla mimo.

Sva pa v parih minutah hoje spoznala, da preveč zgodaj sploh ni dobro začenjati! Človek mora vedno spustit kakšnega zajca naprej, ki vodi, enega, ki pobira vse te pajčevine!

Aaaa, koliko pajčevin!? Celo pot do gor, slabi dve uri, sem v rokah držal palico in mahal gor in dol, da sem pobiral vse pajčevine. Tako sem imel največji muskelfiber prav v roki. Hm.

Saj pri nas so včasih tudi pajčevine, ampak tule je bilo to povsem nekaj drugega... Velikosti, predvsem pa količina, oh, količina! Najprej tisti spodnji, ob gležnjih, potem tisti pri kolenih, nato nekje na prsih in nato tisti direkt čez oči. K sreči so tisti, ta največji pajki, malce višje, nad mojo glavo. Sem pa vseeno moral kar naprej pazit, takega pa res ne bi hotel dobit na faco...

Če je imel pajek pod par centimetrov, sploh ni bil več zanimiv, ga sploh nisva več obravnavala kot pajka...

Kmalu sva bila potem že na grebenu, postajalo je že vroče. Čeprav od daleč zgleda, da bo vse golo, pa se izkaže da ni. Vse je tak nizek gozd. Ravno prav za pajčevine...

K sreči sta potem dva - naše dežele lista, kaj pa drugega! - prišla iz druge smeri in vsi smo si v en glas oddahnili - konec pajčevin, juhuhuu!

Ni pa ta pot po grebenu za vsakogar, vmes je celo zavarovana! In le kakšno ime so ji dali?

Še dolgo sem se smejal na ta račun...

Greben je bil potem kar dolg, do Televrina, najvišjega vrha Osorščice, sva vsega skupaj rabila približno uro in tričetrt. 

Ker vpisnih knjig ni, ljudje v škatle mečejo listke s svojimi imeni. Zanimivo, ampak midva svojega papirja nisva pustila tam.

Potem se greben nadaljuje, najprej greš mimo tv stolpa, odkoder na drugo stran pelje spet neka zavarovana pot. - zajle. Tole južno stran, tam okrog Vele jame, bo treva enkrat probat, še veliko je za prehodit!

Ne da se nama niti do jame na drugi strani, ker pač - spet - ne piše, koliko je do nje, na koncu se nama ne da niti do Sv. Mikule, malce naprej po grebenu.

"Za drugič", si rečeva, kot tolikokrat doslej.

Pa greva nazaj, pomahava avtohtonim kozorogom teh hribov

in se vrneva po dolgočasni cesti. Da ja ne bi hodila po isti poti.

A tam, kjer sva prej prišla od spodaj na greben, jo zdaj mahneva naprej po grebenu.

Zadaj pa se že vidi planinski dom Sv. Gaudent.

O, presenečenja! Malce sicer v delu, a presneto prijeten kraj! 

Seveda sva takoj navezala stike in ni hudir, da ne bomo enkrat jeseni/spomladi dali skoz cel ta greben Osorščice. Prekrasno, prekrasno!

Nama pa je v tisti že dobro začenjajoči se vročini najbolj pasalo... no, kaj?

Tole bi morale bit obvezne tablice na vseh poteh! Ja!

Prvo pivo je padlo v naju, kot da ga ne bi bilo. No, drugo se je pa naselilo direkt v noge in sva jo morala popihat, še preden bi si zaželela tretje. Ura je bila šele devet, zunaj pa že taka vročina, da sva več ali manj mežikala.

Ob desetih sva bila že kot dva popotnika v Sahari, ko sva se končno prebila nazaj do kampa. Kljub temu, da sva bila pripravljena z dovolj tekočine, kondicije in podobno.

Ker smo imeli šotora točno ob poti na Osorščico, smo lahko vsak dan opazovali pohodnike, malo manj pohodnike in enormne količine kolesarjev, kako so se spopadali s hribom. No, bolj zanimivo jih je bilo opazovat, ko so prihajali dol... Prvi vročinski val je dal nekaterim kar vetra!

Midva pa še nisva dobro prišla dol, ko sva že razmišljala, kdaj greva naslednjič gor. Samo ne navsezgodaj!

Pa jutri tudi še ne, smo vseeno še vedno na dopustu!

Tags: , ,

hribi | po svetu

Pingbacks and trackbacks (1)+

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS