Ja, jutri grem tečt. Prva skupina, jasno, med tanajpočasnejšimi. Ne vem, zakaj nam rečejo zen tekači, ker jaz se trudim na vse pretege...
Se mi zdi, da mi ne bo ratalo pod eno uro tečt, ampak po pravici povedano se tudi čisto nič ne sekiram. Bom pa šel pač počasneje, za 1:05 se že mnogo manj matram. Bomo videli, kako bo vreme in položaj planetov. Tako ali tako mislim do tja pritečt, se že spodobi, če sem tako blizu doma. Pa še ogrel se bom. Le to upam, da se ne bom že prej preveč zmatral...
Malo me je tudi skrbelo tistih 25 krogov, a mislim da ne bo problema. Se mi zdi, da bomo klepetali... Spet. Potem pa res ni čudno, da ne bo rezultata, anede? Pa tudi, na prireditvah, kjer čas ni ne vem kako pomemben, se veliko bolje počutim. Sem pač že v teh letih.
A to pomeni, da bi moral delat na vzdržljivosti, kar pa... hm... ne počnem prav veliko. Sicer delam letos veliko, a še vedno premalo. Malo pa me skrbi, da zanemarjam ostale stvari in da mi to postane čisto vse. Nekako bi rad, da bi mi ta tek, hribi, treking, vse to, prišlo v kri in da bi bilo samoumevno. Pa še nisem ravno tam. Še vedno se matram, še vedno - preveč - načrtujem, še vedno gre preveč časa, ki ga seveda ni, v to. Vsekakor upam, da gre na bolje. Letni čas je pač tak, da se veliko v hribe hodi, kaj čem!
Te dni - danes pravzaprav - začenjam tudi z drugim delom dopusta, kjer sva si zaželela še otroke spravit kam v hribe. Vsaj za enkrat prespat. Naj se malo nahodita, naj malo uživamo nekje visoko, pod zvezdami. Zaenkrat sta na voljo dve varianti, ena obrabljena na semdera jezera in ena (težka?) na Stol. Še kakšna ideja? Samo za dva tanajmlajša, tavelika sta... prevelika!
Ah, že vidim, da bo dopust spet mimo švignil kot strela... Mi je že kar vnaprej žal.
Tamauček je danes zadnjič v vrtcu. Potem pa šola. Ahhhhhh. Kar ne morem verjet... saj je ravno na svet prišel! Jebela cesta, življenje je en sam velik in dolg presing.
Pravzaprav se mi kar nasmešek riše na ustnicah. Mogoče bi šel pa še na pivo, pa da začnemo dopust kot se šika!
Vpiši se