Danes ponoči sem spisal sigurno dvaindvajset postov. Takih in drugačnih, od povsem besnih pa prek zamerljivih, do čisto nedolžnih, celo naivnih.
Še dobro, da se nobenega ne spomnim. Me je preveč gleženj bolel in sem se moral kar naprej zbujat, ko sem se premikal z ene strani na drugo.
Ja, tale vikend je bil spet poln. In spet poln nasprotij. Ko že končno misliš, da si pogruntal večino in da te kaj velikega ne more več pretrest... evo, BAM. Te kar z lajšto čez hrbet! Pa si najprej jezen nase, pa na druge, pa na cel svet, pa na butaste napačne odločitve... pa na... na koncu ti pa ne ostane nič več. Še dobro, da se jeza razkadi, ker ne služi ničemur, le čas in energijo ti jemlje.
Nič, učil se bom še celo življenje, to bi mi moralo biti povsem jasno že v samem začetku! Nekatera učna snov bo šla lahko v ušesa, za drugo bom pač moral malo bolj trpet. Nekatere izkušnje so na žalost boleče in nerodne.
Razmišljal sem in razmišljal, in na koncu se mi ne zdi niti prav niti pravično, da bi bentil in se jezil. Ker, če pogledam bolj neobremenjeno, vikend je bil fantastičen! Prelep. S samimi presežniki pravzaprav. Zakaj bi mi moral nek povsem življenjski dogodek - ki bi se lahko zgodil kadarkoli - to pokvarit? Zakaj bi se pustil ljudem, da mi ga pokvarijo? Tudi sebi ne bi smel tega dopustiti!
Zato zdaj, ko se počasi pomirjam in pač začenjam sprejemati svojo usodo (kaj pa naj drugega!), počasi gledam na vse stvari drugače. Saj ponavadi se izkaže, da so stvari natanko takšne, kot morajo biti. Le človek jih vnaprej ne vidi, ne razume. Zase velikokrat trdim, da znam v vsaki bedasti situaciji pobrati ven vse tisto, kar je vredno. Zakaj bi bilo torej zdaj drugače? Optimist zaenkrat še prevladuje.
Najbrž pa je res, da sem v tem vikendu pretiraval. Veliko pretiraval. Ampak takšna je človeška narava, brez tega preprosto ne gre.
V soboto zjutraj sem dobrih 6km kar odtekel proti 2. TF10ki v Domžale. Ne, ne, me peljat! Grem kar peš, se moram ogret!!!
Kako je bilo na sami TF10ki sem že opisal. Neverjetno, enkratno, a v pretiravanju. Danes sem namreč pogledal še podatke z ure... Povprečni obrati: 184. max obrati: 199. Preveč, mnooooogo preveč. Za čas ure in pet minut bi se namatral petkrat manj. Ampak ne! Je treba Pod Uro!
Potem sem šel doma za dve uri spat, nato pa na družinski piknik. Tam sem seveda spet norel, igral nogomet in sploh ne hodil, temveč vsak korak naredil v "lahnem drncu". Od jutra dobro ogret, zato razposajen in objesten. Super, zvečer smo se še skrivali nekje v Mengšu pred nevihto, ko je vse znake naokrog razmetalo.
Zjutraj pa vstat ob 4:30. Gremo na Grintovec! Kaj pa je to za nas? Po Jalovcu mimogrede... mala malica!
Gor je šlo super, brez problema in brez sitnosti. Dan je bil lep in nič preveč vroč.
Treking čevlji, katere moram uhoditi, se obnesejo zelo super. Za gor.
Sitnosti se začnejo pri poti navzdol. Moji čevlji so - zame - za dol povsem neprimerni. Skale so prevelike in noga kar pleše. Je treba kompenzirat s koleni, kar pomeni kar nekaj bolečin. In potem se naredi še največja sitnost: neprevidno skočim na majav kamen in ... hop ... noga se zvrne, kolikor se le lahko. Da ne bi polomil gležnja se vržem cel, z nogo vred, v smeri največje razbremenitve. Sredi skal to ni nič kaj pametno, lahko sem samo vesel, da tega ne naredim v kakšni steni ali kaj podobnega.
Skratka. Zvrnil sem se kot sem dolg in širok. Pravzaprav širok, ker sem obstal na (zdaj dobro potolčenih) kolenih. O, madona, kako se človeku zgodi ravno tisto, česar se najbolj boji? Morda ravno zaradi tega?!
No, ja. Jokam in stokam, a nič ne pomaga. Še dobro, da je noga ogreta in da pravzaprav (še) nič ne boli. S helikopterjem se ne bi vozil, sploh ne zdaj, ko so lete omejili... najbrž bi me nesli dol. Uffff, me kar zmrazi, najbrž ne bi šel nikoli več v hribe. O tem moram še kaj spisat, čeprav bo težko, takle padec za sabo potegne enih stvari, implikacij, da se ti kar v glavi začne rolat. Vsak naslednji stop je petkrat bolj previden, zraven pa to ne pomeni, da se ne morem zvrnit še enkrat. Heh, pa vedi, kako in kaj!
Potem je šlo dol, kakor je pač šlo. Res, čevlji nikakor niso primerni. Šele potem, dol na gozdni meji, ko postane pot manj skalnata, tam pa postane tak čevelj povsem nekaj drugega! Zato pa je bilo z Velike planine tako fino v njih hoditi! Skale pa zame in za ta čevelj niso. Bo treba kar v gojzarjih ostat. Zaradi takih čevljev začneš tudi povsem drugače hoditi in danes me tudi kolena kar dobro bolijo, pa me niso že sto let bolela...
Na koncu pa si človek, po šestih urah hoje, zasluži malo regeneracije, da malo posedi, spije pivce in malo strne vtise dneva. Pa se nekateri trudijo, da bi mu pokvarili to veselje!
Ampak ne. Ne damo se in ne bi se smeli dati! V nobenem primeru, pa zblojeni gostinci gor in dol, pa zvinjeni gležnji levo ali desno! Gor na Grintovcu smo bili! Na vrhu! Sami smo prilezli, se zato pomatrali, eni več, drugi manj, a nihče ni prišel gor kar tako. In čeprav tudi razgleda ni bilo, mi je čisto vseeno, meni je bilo lepo, enkratno in čudovito!
Za damage control bo še dovolj časa, bo treba pač počakati in videti, ali bodo za treking dovolj gojzarji, da ne bo gleženj plesal, ali pa bo treba odpovedat. Velika škoda, ampak...
P.S. Čisto tako, za firbec - samo to nedeljo je helikopter slovenske vojske z gora spravil dva poškodovana gležnja! Mater, malo je manjkalo, da bi tri...
Vpiši se