Te konce sva že dostikrat dala skozi, pa vendar se tja še vedno rada vračava. Jesen je tu naokrog lahko presneto lepa.
Enkrat sem pisal o mehkobah dneva in mogoče je ravno to to. V teh jesenskih dneh (24.10.) so barve drugačne, sence daljše, obrisi bolj vidni, a mehkejši.
V dolini je megla in mraz, zgoraj sonce in toplo, prava jesenska inverzija. V 2015 se je to jeseni kar dostikrat primerilo, zato je bila jesen enkratna za v hribe.
In ker se nama ni dalo špancirat po mrazu, sva jo morala mahnit kam višje. Najbolje, da kar z avtom visoko, pa gremo potem malo naokrog. Naprimer planina Jezerca pod Krvavcem bo prav primerna tokrat!
Da ti srce zaigra že takoj, ko stopiš iz avta!
Tudi, če bi po pol ure že obrnil, bi bile baterije napolnjene za cel naslednji teden ali pa še več! Tole je vsekakor vredno tiste dolge vožnje mimo Cerkelj in Ambroža...
So pa v začetku strmine, od Kriške planine naprej se svet postavi navpično in nič kaj dosti ne popušča. Ampak midva kar dobro rineva in rineva naprej!
Za vogalom vse skupaj postane še mnogo lepše, pobeljene gore predstavljajo enkratno kuliso.
Topovi so že pripravljeni, le kakšnega mraza ni. No, ne da ni mraza, prav toplo je, tukajle gori najbrž celo veliko več stopinj kot spodaj v dolini! Mašine pa so tole!
Enkrat v oktobru je sneg res malo poprhal naokrog, pa vendar se je obdržal le v dolinah in zelo prisojnih legah.
Do vrha Zvoha pa naju čaka še kar lep in strm vzpon. Nič ne popušča, midva pa tudi ne, ha!
Jezerce, kjer se vedno spomnim, kako smo srečali plavalca in kar nekaj nagcev - kot nekje sredi Istre. Huh.
Potem pa na vrhu Zvoha le stopiva v preddverje dvorišča Grintovcev
in čez obraz se nama nariše precej velik nasmeh. Kot je pač navada v teh krajih.
Tista mala poprhanost s snegom pomeni kar nekaj težav, čeprav se snega sploh nikjer ne vidi. A tam, kjer je prejšnji dan kdo stopil, se je sneg stopil in ponoči zmrznil, tako da so vse stopinje na tanko zmrznjene. Nič hudega ni, a vseeno je potrebno nekaj previdnosti.
Mene je seveda strah Škrbine, ker ne vem ali bo v njej tudi kaj snega, ledu. Še tule se sprašujem - le kaj bo za vogalom? Bova pa obrnila, ne? Ali pa se kaj drugega spomnila, danes, v takem dnevu pa si s tem res ne bom delal težav!
Pa je potem seveda vse ok. Niti sledu o snegu, kaj šele ledu. Še postavljal sem se lahko!
Ta prav plezalc, a?
Na Vrhu Korena pa... človek se ne more dovolj razdat temule naokrog, ne more!
Na vrhu potem obtičiva precej dolgo časa. Par obiskovalcev se kar najde, a midva ždiva tam gor, gledava naokrog in nič ne kaže, da se bova kdaj spokala z vrha dol. Kako pa bi se sploh lahko, ob takem razgledu, a?!
Je treba pogledat na Srebrno sedlo, ki nas čaka že kar par let, pa nikakor ne najdeva časa zanj. Slikam, da bom lahko potem doma preučeval pot, na fotoaparatu itak nič ne vidim.
Pa na Grintovcu, je na Grintovcu kaj ljudi? O, ja, jasno, da jih je! Pri takem lepem dnevu, pa da ne bi bili!
Še Julijce obredem s fotoaparatom, tale pogled je že večkrat zanetil burne razprave kaj se vse vidi in kaj ne. V dolini se megla počasi redči, tudi spodaj že sije sonce.
Smerokazi v kontah pod Kompotelo so sicer različni, kot so bili zadnjič, ko sva se razburjala, da narobe kažejo, a še vedno so postavljeni nepravilno. Od čisto zadnjič, ko sem tule hodil pa zdaj ena table celo manjka... Tele table tule pa res ne grejo in ne grejo.
Tokrat jo mahneva čez Košutno, ne gre se nama še dol v dolino. Dajva še malce počakat, še malce bit na sončku!
Pri planini Košutna se spet počiva dol in se ne premakneva vsaj pol ure. Razgled nad dolino je tule skorajda najlepši. Direktno nad njo, 1500 metrov višje. In ko iz doline kdaj pa kdaj poiščeš tole zaplato trave pod vrhom Košutne, vedno veš, kakšen je razgled od zgoraj in mimogrede te ponese gor.
Dol ni povsem enostavno prit, malce je treba le poplezat, morava enkrat najti tudi tisti prehod, ki ga uporablja živina. Pa ne zato, ker bi bilo tole preveč hudo, temveč zato, ker sva firbčna. Ker bi rada poznala tam naokrog čim več.
Najdeva pa tam v steni - in končno tudi slikava - ogromen odtis prazgodovinskega polža. Take sva dosedaj videla le na Stenarju. Si je kar težko predstavljati, da je vse tole zraslo iz morja... huh. A še težje si je predstavljat polža, da je splezal do semle, kajne? Tale je res ogromen, škoda, da nisva nič priložila za primerjavo.
Planina Koren, povsod se najde koga, ki uživa in se ne premakne. Ni čudno, ob takem dnevu!
Malce nižje in za vogalom je pa že tako vroče, da je prav za kratke rokave. In to konec oktobra!
Do avta se potem odvlečeva res počasi, saj se nama res ne gre v dolino. A prej ali slej je treba rečt adijo. Pa saj nič hudega, saj prideva spet! Morda spet z avtom, morda čez Kalce ali pa po dolini Korošice. Povsod bo super.
Tale krožna pot je skoraj enaka tisti, ki smo jo naredili z otroci pred par leti, le da sva tokrat šla v drugi smeri. V katero smer je bolje? Kaj pa vem... enkrat v eno, drugič v drugo, tako nekako.
Ja, jeseni je tule res super. Poleti je vse preveč vroče in razgledi so vedno skurjeni. Takole oprano nebo pa je povsem nekaj drugega.
Dvorišče Grintovcev, prav res.
Vpiši se