Leteča presenečenja

by piskec 23. oktober 2017 11:00

Konec novembra sva se spogledala - "a na Menini sva letos že bila?" Ojej! Kdo bi vedel, ampak že dolgo res nisva bila!

Je bilo treba takoj popravit napako. Kljub temu, da je bilo zunaj bljaki in zdrizasto in mrzlo in... Pa pejva, na Menino greš pa res lahko kadarkoli.

Sploh, če se zapelješ malo višje. Da je zdriza vsaj malce manj.

Resnici na ljubo, prav mraz že ni bilo. Od začetka je še zgledalo, da bom zmrznil, a hrib naredi svoje. Kljub tej presneti megli...

Potem pa se tam nekje ne prav daleč pod vrhom, začne oglašat nek čuden zvok in jaz pameten: "ja, seveda, to je tisti potok tamle naprej. Zgleda je velik vode!"

No, kmalu se je izkazalo, da potoka sploh ni. Ni. Ga nikoli ni bilo. In ga tudi ne bo. Od kje meni potok, ve samo... hm, čaki, kdo že? No, takle mamo...

Ampak zvok ne pojema, venomer glasnejši je, še najbolj spominja na kak vihar. Seveda spet jaz: "aja, to je veter gor na vrhu! Se bo treba oblečt!"

No, kmalu se je izkazalo, da... saj vemo, kako to gre, ne? Vetra seveda ni bilo. Zvok pa je bil vedno glasnejši in naju je postajalo kar malce strah, saj je res vse skupaj že dobro zavijalo! Tretjič nisem hotel več bit brihta, pa sem bil raje tiho. A res je iz trenutka v trenutek zgledalo, da se dogaja nekaj velikega. Pa potem na jasi le zagledava: ptiči! Ptiči, stotine ptičev, tisoči ptičev! Uau! 

Kaj se, hudiča, dogaja? Nikoli še nisva videla takih količin ptičev in zvok tisočev kril je bil res nekaj povsem posebnega! Vse je zgledalo, kot da ptiči bežijo pred nečem in da bo vsak trenutek za njimi prišlo - kaj? Cunami? Vihar? Potres? Skratka, precej nelagoden občutek, ko ne poznaš in ne veš, kaj se dogaja. 

Skušava slikat, pa je zaradi megle vse skupaj le pikčasto. Niti enega ptiča ne moreva ujet, si ga ogledat. Vse pa še vedno vrši.

Bolj ko sva pri vrhu, manj je ptičev, vse se počasi umirja, tudi midva. Na stolp tokrat ne greva. Moker, spolzek in še vedno precej majav.

Teloh že kuka. Konec novembra! Snega v 2016 še zdaleč ni nikjer.

Koča je k sreči odprta, da se vsaj malo pogrejeva. Pot dobro poznava, v tej megli bi lahko še zgrešila...

Nazaj grede spet naletiva na oglušujoče vršenje, ko zakoračiva na jaso, se okrog naju dvigne na tisoče ptičev, na tisoče! Počutiva se povsem nerealno. Kaj se dogaja tem ptičem in kaj počnejo tu v tako ogromnih količinah?!

Nič nama ni jasno, a se jih kmalu navadiva. Le slikati ne moreva niti enega samega primerka. Niti vidiva jih ne dobro, vse gre prehitro, v megli je vse zabrisano.

Tako pot navzdol mine v čudenju naravnim pojavom, zdrizasta megla naju niti več ne moti.

Menina tako ponovno mine hitro in s polnim presenečenjem! 

Doma preveriva in izkaže se, da sva naletela na milijonsko jato pinož! Pinož? Pinož! Na vsakih par let se tako zgodi, da našo deželo v iskanju toplejših krajev preletijo milijonske jate pinož. Par dni so pri nas, nato pa letijo naprej, gnezdijo pa precej izjemoma.

No, videti toliko ptičev na kupu, je bila vsekakor precej dobra izkušnja! Kako bi šele bilo, ko bi bilo vreme lepo in bi se te ogromne jate videlo malo bolje, kot se jih je tokrat pravzaprav bolje slišalo! Uau!

Pinože, dobro ste naju!

Milijonske jate, midva pa prineseva domov slike nekih zabrisanih pik v megli. Eh.

Tags: ,

domači kraji | hribi

Dodaj komentar

biuquote
  • Komentar
  • Predogled
Loading

AVTOR

Blog Podkleteno Nebo pišem Aleš Kermauner. Preko njega skozi osebno opažanje sveta skušam nekaj povedati. Včasih mi uspe, večkrat ne.

ZADNJE S TERENA

KRTINA V ŽIVO

OBJAVE

KOMENTARJI

  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Eh, v vsakem primeru si boljši od nas ;) [Več]
  • Kepa (3)
    piskec je napisal: Res je, precej kampanjsko tole obdelujem... Namest... [Več]
  • Kepa (3)
    Vreme je napisal: Uf, odkar ve�� ne objavljaš na Facebooku opažam,da ... [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    piskec je napisal: Če ne bo sestanke, ne bo vzpodbude! :) [Več]
  • Greva oba na sestanek! (2)
    Helena je napisal: Le zakaj sploh dvom? Tole postaja najina prepoznav... [Več]
Comment RSS

VREMENSKA NAPOVED ZEVS