Pet let je že kar dovolj časa, da greš spet malo pogledat v iste kraje, sploh, če je to oktobra, ko začnejo macesni svoj žareči ples.
Pred petimi leti smo bili z istim namenom na Velikem vrhu in Dleskovški planoti: gledat žareče macesne in takrat smo imeli res super vreme. Macesni sicer še niso bili v vsem svojem sijaju, a vseeno, takratni izlet se nama je zarezal kar globoko v dušo. Malo tudi zaradi Tamaučka, ki je tako suvereno odhodil vse, kar je bilo treba.
Še danes vedno skočimo, ko zagledamo Veliki vrh. In ker se ga velikokrat vidi, tudi velikokrat skačemo.
Letos pa se je Helena odločila, da bo ona vodila - v okviru PD Domžale - izlet v to kraljestvo macesnov. Ker se trudiva ničesar ne prepustiti naključju, je bilo treba najprej narest eno ogledno turo, ki bo primerna za naše pohodnike. Greva pogledat kam lahko gremo, koliko bo dovolj in koliko preveč hoje.
Konec septembra, v nedeljo, takoj po Pragi, nič zmatrana, sva se torej z Jukcem zapodila direkt na Planino Ravne. Cesta ok, skoraj že v večini asfaltirana, še malo pa bo asfalt do gor. Tokrat sva parkirala brez strahu, da mi bodo spet konji pošvedrali cel avto, konec septembra jih ni bilo več.
Najprej sva preverila čase, jih slikala, ker se jih doma sigurno ne bova več spomnila, nisva pa se mogla odločit v katero smer bi lahko šla, greva desno ali levo? Greva tako, kot smo šli pred petimi leti? Greva celo proti Križevniku? Predaleč? Preveč rušja?
Kar nekaj vprašanj je rojilo naokrog in nama ni bilo prav nič dolgčas.
Pa sva na koncu šla tako, kot smo šli pred leti. Se bova sproti odločala kako in kaj, glede na pot, težave in vse ostalo.
Naprimer glede na brusnice. O, to mi pa vzame kar nekaj časa!
Prvi počitek je vedno pri tiskarni. Sicer moraš biti malo forenzika, da s tablice razbereš za kaj gre, a če se potrudiš, ti lahko celo uspe!
Srečava tudi nekaj tablic za Staro Lučko kočo, kažejo naprej, v smeri v katero greva. Ok, bova našla, upam vsaj!
Nekje pri Zelenih tratah pa se že razgrne pogled čez polje macesnov, ki samo še čakajo na prvi mraz. Križevnik daje res občutek, da bi bilo tamle gor tudi fino bit in se razgledovat po vseh teh pašnikih macesnov. A ker je precej zmede v teh krajih z označenimi in neoznačenimi potmi, je večina poti neoznačenih. Tamle čez, čez rušje poti ne poznava, morda pustiva raje za drugič. Za naju, za skupino pa raje poskrbiva na markirani poti. Tamle okrog bo tudi malo dlje trajalo, kajne? Škoda le za Poljske device, enkratno ime, jih bo treba drugič pogledat od bližje.
Veliki vrh se že kaže, vendar ga bova tokrat izpustila. Najina skupina najbrž ne bo prav navdušena za osvajanje vrhov, macesni bodo v ospredju.
Prav na sedelcu potem spet znak za staro Lučko kočo. Le da tokrat v nasprotni smeri. Prosim? Kako? Kje sva pa zgrešila? Eh, bo pa treba drugič, pa tudi prav.
Mahneva jo dalje, greva vsaj malo naprej, nekam, kjer še nisva bila. Greva pogledat staro Kocbekovo bajto in kapelico na Moličko planino! Prav grdo, da tu sploh še nisva bila.
Pot se potem vleče po obronkih Velikega vrha, kar nekaj moraš tudi navzdol. A potem si hitro na Planini, ki zna sem in tja deliti ljudi v teh deželah.
Nisem vedel, a tam blizu je celo eden daljših jamskih sistemov. Opala.
Kocbekovo zavetišče so ravno v času najinega prihoda zapirali, drugače se da tu celo kaj dobit.
Je pa tako sitno pihalo, da sva bila kar dobro premražena.
Kapelica stoji na robu planine s prekrasnim razgledom v Robanov kot. Lepo obnovljena.
Tale pot tule nekje, pravzaprav je celo SPP, me že od nekdaj privlači in počasi postajam jezen, ker tule čez še nisem šel. No, ni ravno tule naravnost dol, tamle za vogalom pa že, spodaj pa Robanov kot. Dolgo let nazaj sva tamle dol celo pohajkovala, takrat še čisto nič hribovska, le mali sprehod, v stilu: z avtom do konca pa potem petnajst minut hoje. Ampak tako je bilo včasih, zdaj rajši gledava z višjih razgledišč, pogled zaobjame več lepot naenkrat.
V zavetju pod steno sva potem celo nekaj malicala, oziroma skušala malicat, a naju je super fino prepihalo. Zato sva se hitro pobrala, a vseeno še kar prepočasi in sva morala nazaj grede kar mnogo hitreje stopat, ker naju je kar treslo in se je nama skoraj zanohtalo.
Slik zato do konca izleta ni bilo več. Kdo bo pa roke ven na mrzlo dajal?!
Na sedelcu sva obrnila po obronkih Dleskovca proti Dolgi trati, na razgledišče in nato direktno nazaj dol do Planine Ravne.
Doma sva potem gledala, razmišljala, štela in kombinirala, a prišla do zaključka, da bo za našo skupino dovolj le ta zaključen krog. Nič Križevnika, Velikega vrha, Moličke planine. Mogoče Dleskovec.
Le tega, v kateri smeri bi šli, si nisva znala še predstavljat. Urin kazalec ali nasprotno? Vsaka stran ima svoje prednosti. Kje bo malica, kje bodo macesni, kje jih bomo najbolj videli, kdaj? Kako je kje strmo in kaj, če bo mokro? Sneg? No, takih in podobnih vprašanj je potem ogromno, na vsa je itak nemogoče odgovorit.
Bomo videli, kako bo takrat, ko bo šlo zares, s skupino, kajne?!
Vpiši se