Od prejšnje Mokrice, spomladanske, je torej minilo... koliko?... le štiri mesece.
Evo, pa smo šli spet gor na Veliko planino. V začetku oktobra 2015.
Na Mokrici pač ni nikoli dolgčas in vedno je lepo, vedno tudi najdemo kaj novega. Je en tak vikend pobeg od tega sveta. Več ali manj imamo samo tisto, kar si prinesemo s seboj. In to je to. Čeprav se seveda zavedam, da ni tako hudo. Koča je dobro založena, domov je pa v okolici več kot dovolj. Bolj je nekako pomemben občutek oddaljenosti od doline ali pa obratno - bližine neba.
Petek je bil vremensko ok, začeli smo pri kamnolomu pozno popoldan, ravno toliko, da bomo do noči nekje na planini.
Po kateri poti pa danes it gor? Hm, hm, po vseh možnih smo že skoraj šli. Kaj pa, če bi vzeli kar eno na povprek? Naprimer tisto, ki sva jo midva s Tamaučkom našla lani za novegaleta dan?
Nihče ni ugovarjal in tako smo se zapodili direkt v gozd in direkt naravnost po brezpotju navzgor.
Malo smo sopihali, malo počivali, prišli pa kar hitro. Strme poti so naporne, si pa hitro gor.
Naprimer na toplem čaju v Domžalcu. Ko smo odhajali, smo že potrebovali luči.
K sreči smo do Mokrice ubrali ta visoko pot, kar je pomenilo, da smo nad Velikim stanom kar naenkrat pokukali iz megle direktno v svetlobo tisočev zvezd!
Prepletanje megle, jasne noči in zvezdnatega neba nas je tako prevzelo, da več kot vzdihovanja sploh nismo slišali. Še otroka sta bila povsem zaprepadena. Vsi smo bili pa od daleč najbrž precej čudno za videt... A tako je to v hribih, sem in tja naletiš na čudež.
Do Mokrice smo potem potrebovali še kar precej časa... Nikomur se ni več mudilo, nikogar ni več zeblo.
Lepote neba nam je potem poskusila vzeti mrzlota koče, a se nismo dali. Še dolgo vzneseni smo zakurili in se na hitro ogreli.
Naslednji dan od vremena prejšnjega dne ni bilo nič več. Zjutraj je celo deževalo, s Heleno sva šla na vrh po nahrbtnike, ki so jih na sedežnico naložili ostali obiskovalci naše koče, ki so prišli peš od zgornje postaje nihalke.
V tistih par minutah naju je dodobra prepihalo in namočilo. Bljaki.
K sreči dež ni vztrajal in se je razjasnilo. Še dobro!
Seveda smo spet zadeli dogodek na planini - ponovno predajo ključev pastirjev bajtarjem. Kar pomeni, da je bil odprt tudi muzej, kar smo tokrat s pridom izkoristili!
Na golaž smo sicer zamudili, svoj prispevek za pijačo smo pa vseeno dodali!
Vreme se je pravzaprav iz uro v uro izboljševalo, pihalo ni več veliko, zato smo lahko izbrali Poljanski rob.
In seveda še celo pot naokoli, od želve, aviona, prek vrat prijateljstva, do Jarškega in borovničevega štrudla na Domžalcu.
Malo pred Domžalcem poberemo še Flori in Manco, sta sami prišli malo na vikend v planinah. Super!
Nato pa smo šli le pogledat še čisto nove, novcate stopnice v Vetrnico! Nove, novcate tudi v malo Vetrnico!
Nedelja pa na žalost ni bila prav nič več prijazna. V sami megli smo zjutraj
skočili le še na Gradišče, se na hitro kaotično slikali
in se potem spet skrili v naročje tople koče. Ko pa je začelo še padati, pa ni bilo več dileme: pospravimo in gremo!
Nedelje, kot zadnji dnevi vikenda, so velikokrat žalostne, še posebej res pa so žalostne, ko začne še v hribih padat dež. Ni druge, kot da škljocneš še eno skupinsko
se pozdraviš, si zaželiš "Srečno!" in se spokaš proti domu. Eni proti gondoli, drugi proti avtomobilu pri kamnolomu.
A le do naslednjič, kajne?!
Vpiši se